Dr. Radovan Stanislav Pejovnik

 

Dr. Stanislav Pejovnik je leta 1970 diplomiral na področju kemije, nato pa magistrski študij dokončal leta 1975. Kot gostujoči raziskovalec je deloval na inštitutu Max Planck v Stuttgartu in za svoje strokovno delo prejel številne nagrade. Med drugim je dobitnik Prešernove nagrade za študente, nagrade Sklada Borisa Kidriča za izume in iznajdbe ter nagrade Sklada Borisa Kidriča za publikacije o sintranju v prisotnosti tekoče faze. O njem bi lahko napisali veliko, a najbolje, da kar sam nekaj pove o sebi in o izvolitvi.
Ali ste pričakovali izvolitev?
»Ko sem se odločil za kandidaturo, sem se zavedal, da pot do izvolitve ne bo niti lahka niti enostavna. Seveda pa sem verjel, da možnosti imam.«

Kaj porečete na izvolitev? Kaj vam pomeni?
»Z mislijo, da bi kandidiral za rektorja, sem se ukvarjal kar nekaj let. Menim, da sem z opravljanjem nalog dekana Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo dobil potrebno znanje za opravljanje nalog rektorja. Star sem 63 let in delo rektorja bom zaključil primerno star za upokojitev. Prepričan sem tudi, da sem se naučil poslušati in slišati ter ustvarjalno voditi in usmerjati delovanje skupine enakovrednih sodelavcev. Prav slednje se mi zdi najpomembnejše za delo rektorja Univerze v Ljubljani.«

Kako bi sami sebe predstavili?
»Rojen sem leta 1946 v Dolenji vasi pri Preboldu. Osnovno šolo sem obiskoval v Šempetru v Savinjski dolini in Žalcu, maturiral pa na Gimnaziji v Celju. Študij sem nadaljeval na Univerzi v Ljubljani. Na njej sem diplomiral (1970), magistriral (1975) in doktoriral (1978) ter dosegel vse akademske nazive - docent (1978), izredni profesor (1982) in redni profesor (1989). Na UL sem se kot asistent zaposlil leta 1975, nato pa delovno razmerje večkrat prekinil, nikoli pa v celoti. Najdaljša prekinitev je trajala kar 16 let, ko sem bil direktor Kemijskega inštituta, Ljubljana (1982-1999), nato pa sem bil še tri leta državni sekretar za visoko šolstvo na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport (2000-2003). Krajše prekinitve so vezane na moja bivanja v tujini; kot doktorand na Max-Planckovem institutu v Stuttgartu in kot gostujoči profesor na North Carolina State University, Raleigh, ZDA (1987) ter na Tehniški univerzi Graz, Avstrija (1992). Tudi v tem obdobju sem tesno sodeloval z UL in na FKKT pretežno ves čas predaval. Pomembnejša oziroma vodstvena delovna mesta na UL in FKKT pa sem opravljal od leta 2003. Najprej sem bil dve leti prodekan FKKT, nato štiri leta dekan (mandat mi je iztekel 1. oktobra letos). Bil sem izvoljen za člana Upravnega odbora UL (2005-2008) in senatorja UL (2005-2009).«

Mojca Buh