Malo delo – smo še skupaj?

 

Nekoliko buditeljski naslov prispevka je glede na trenutno situacijo povsem na mestu. Nepotrebni ekscesi na študentskih demonstracijah so namreč močno obrnili mnenje javnosti, celo študentje nis(m)o (več) enotni ...

Povprečna državna štipendija znaša zgolj 180 €, po novem predlogu zakona bi študent lahko s tedenskim delom 14 ur s povprečno urno postavko 4 € zaslužil 224 €, kar skupaj nanese 404 €. Že sama vlada pa na drugi strani ocenjuje, da mesečni življenjski stroški znašajo 562 €!

Kaj torej preostane študentom, predvsem tistim, ki izhajajo iz socialno ogroženih družin in jih starši ne morejo ali pa nočejo podpirati? Študij ne sme postati privilegij tistih, ki si ga lahko privoščijo, ampak bi moral ostati dostopen vsem, ki so za študij nadarjeni!

Minister sicer zagotavlja, da bo zagotovljenih okrog 10.000 novih štipendij, vendar je treba pogledati malce širše. Sredstva za štipendije se že zdaj zagotavljajo iz koncesijskih dajatev, ki jih prinaša študentsko delo - vlada pravi, da naj bi se obseg sredstev iz tega vira za štipendije povečal za 83 % (iz 3 % na 5,5 %), vendar pa je treba povedati, da bo osnova, torej količina študentskega dela (zaradi zmanjšanega zanimanja zanj s strani delodajalcev - zaradi večje obdavčitve in pa zaradi konkurence s strani brezposelnih, upokojencev, tujcev in ostalih neaktivnih oseb) bistveno manjša. Malega dela bo namreč bistveno manj, kot je zdaj študentskega. Vlada tako obljublja sredstva, ki pa jih dejansko ne bo!

Problem je tudi v tem, da odvzema velik del financiranja študentskih organizacijam. Medijem, vladi in podmladkom političnih strank je uspelo dodobra oblatiti ugled študentskih organizacij, ki se je zato po mnenju večine javnosti zreduciral na bogate študentske 'tajkune', ki sedijo na svojih stolčkih, zavajajo študente in si polnijo svoje denarnice na račun študentskega dela.

Medtem ko je določen finančni rez pri študentskih organizacijah univerz morda smiseln zaradi včasih precej neracionalne porabe sredstev, pa na drugi strani ne gre pozabiti na to, da prav te študentske organizacije izvajajo izjemno koristne in zanimive projekte, kot so najrazličnejše oblike svetovanja študentom, študentske založbe, podpora alternativnim ustvarjalcem, dobrodelne aktivnosti in podobno. Poleg tega je treba pohvaliti odločnost in uspeh Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) v preteklem boju proti predlaganim šolninam in drugim poskusom elitizacije javnega šolstva.

Najbolj glasni kritiki študentskih organizacij so podmladki političnih strank, ki jim gre v nos močna vloga ŠOS-a in pa njihova sredstva, ki bi si jih verjetno želeli zase.

Resnična in velika škoda bi se zgodila tudi študentskim klubom, ki so, glede na to, da v pretežni meri bazirajo na prostovoljnem delu in se ukvarjajo z zelo različnimi področji študentskega udejstvovanja, v veliki meri pomemben soustvarjalec družabnega in družbenega življenja v lokalnih skupnostih.

Seveda je treba biti dosleden in omeniti tudi pozitivne aspekte predlagane ureditve - tu gre predvsem omeniti formalno priznavanje delovnih izkušenj, saj je prav nepriznavanje le-teh velika pomanjkljivost obstoječega sistema. Prav tako je pozitivna rešitev, da bi se opravljene ure malega dela vštevale v posameznikovo pokojninsko dobo in sicer tako, da bi se preračunale v delovne dni s polnim delovnim časom. Pomembno je tudi, da se ne bi vštevalo v izračun pokojninske osnove, saj bi le-to bistveno znižalo.

Pa vendar - kot lahko vidimo, negativni aspekti močno pretehtajo in zato bi bila veliko bolj na mestu prilagoditev obstoječe ureditve kot pa neustrezna parcialna rešitev, kot nam jo ponuja Zakon o malem delu.

Se vam zdimo preveč pravoverni in namenoma spregledamo napake dosedanje ureditve?

Seveda je treba biti kritičen tudi do obstoječe ureditve, vendar se Zakon o malem delu te občutljive problematike ne loteva na pravilen način. Velik problem obstoječe ureditve sta 'posojanje' napotnic drugim osebam (popularno rečeno, da je že vsaka stara mama lahko delala prek študentske napotnice svojega vnuka) in pa fiktivni vpisi, torej vpisi na različne fakultete, višje šole, srednje šole, maturitetne tečaje, zgolj z namenom pridobivanja bonitet, ki jih s sabo 'nosi' študentski status, kjer prednjači študentsko delo.

'Posojanje napotnic' bi se dalo dodobra nadzirati s poostrenim inšpekcijskim nadzorom nad tem, kdo študentsko delo dejansko opravlja, fiktivne vpise pa z enotno evidenco vpisov, iz katere bi bilo lahko jasno razvidno, kdo je resnični študent in kdo ne.

Če torej pogledamo scela, se zdi pozicija nasprotnikov bolj upravičena - tudi z vidika povprečnega študenta, predvsem zaradi parcialnosti urejanja študentske problematike. Upamo lahko, da bo pogajalcem uspelo izbojevati dobro kompromisno rešitev.

Blaž Božnar