Zakaj se študenti ne družimo več spontano?

 

Se kdo spomni, koliko je stal burek, ko še ni bilo evra? Še kdo uporablja telefonske informacije na 1188? Zakaj ne? Nekatere spremembe skozi čas so logične in imajo enostavne ter smiselne vzroke: burek je dražji zaradi inflacije, 1188 ne kličemo, ker imam

Včasih smo bili študenti kar vsi kolegi med seboj, pili smo z najboljšimi prijatelji, ki so bili še pred petimi minutami popolni neznanci. Kjerkoli in kadarkoli smo se lahko spontano zabavali in to ni bilo nič posebnega. Danes, po sedmih letih bivanja v študentskem domu, pa opažam, da je to žal le še redkost ...

Kje je razlog? Smo postali manj družabni, bolj prestrašeni, mogoče samo zadržani do neznancev? Smo bolj obremenjeni in ni časa za zabavo, smo pozabili na to, kaj zabava sploh je? Spremembam v druženju so botrovali mnogi dejavniki, glavna dva pa sta lažja komunikacija in načini krajšanja časa.

Lažja komunikacija je na druženje vplivala takole. Pred leti si je študent želel nekaj družbe. Ker ni imel pojma, kje so prijatelji, je najbrž preveril na zbirališčih, kot so na primer stopnice pred študentskim domom, igrišča, bari, ... Tu ni bilo važno, ali si sam ali ne. Na te točke je prej ali slej prišel še kdo. Najboljša stvar pa je bila, da je bil vsak neznanec dobrodošel, saj smo vsi vedeli, da bomo mogoče jutri mi tukaj sami iskali družbo. Spontano srečanje z neznancem je bilo nekaj pogostega in sprejemljivega. Biti samotni neznanec ni bilo nič negativnega.

Danes pa gre stvar tako. Študent si želi družbe. Z nekaj klici, sms-i in kliki dobi informacije, kje, kdo in kdaj je razpoložljiv. Točno ve, koga danes zvečer pričakuje. Če zunaj opazi bližajočega se neznanca, si o njem že pred prvim stikom ustvari negativno mnenje, ker neznanec ni dobrodošel, dokler ne dokaže nasprotno! To je popolnoma obratno prejšnjemu stanju! Zakaj? Zaradi podzavestnega sklepa: neznanec si želi naše družbe, ker očitno svoje nima. Lahko bi kontaktiral kogarkoli, pa je še vedno sam, torej je "šalabajzer", ki ga noben ne mara, sicer ne bi sam iskal nove družbe. Včasih je neznanec najprej veljal za človeka, danes pa najprej velja za "šalabajzerja". Ljudje se zaradi teh predsodkov bojijo iti sami ven ali se pridružiti neki družbi, ker vedo, kako bi sami gledali na neznanca, ki bi se želel pridružiti njihovi družbi. Vse samo zato, ker je neznanec postal redkost, kar je redko, ne more biti normalno, kar ni normalno, je obvezno slabo.

Krajšanje časa je vplivalo na bolj enostaven in direkten način. Družili smo se tudi zato, ker nismo imeli boljše izbire. Na prijetno popoldne smo imeli na izbiro gledanje televizije, učenje ali druženje. S prihodom interneta v vsako sobo najdeš toliko vrst zabave, da ti je ta način krajšanja časa ljubši kot iskanje družbe, ki je medtem postala sovražna do tebe.

Stanje preraste v začarani krog. Vsak bruc opaža trenutno stanje in ne pozna prejšnjega, zato se mu ne zdi izolacija nič nenavadnega. Sam ne bo nikoli ogovoril neznanca, ker tega dejanja še nikoli ni videl. Zato se druži s svojim krogom ljudi in upa, da se ne bo spet primajalo mimo kako pijano budalo in težilo, ker edino še sitne pijandure delajo to, kar smo včasih počeli vsi. To prinese druženju z neznanci še slabše ime.

Rad bi imel priložnost opazovati življenje v študentskem naselju pred mojim prihodom. Če primerjam, koliko boljše druženje je bilo tu pred petimi ali sedmimi leti, si želim, da bi kot študent bival tukaj pred dvajsetimi. Bojim pa se, kaj bom opazil, ko bom sem poslal svoje otroke …

Andrej Jakoš