Februar

NI PROSTORA ZA STARCE
(No Country For Old Men)
Režija: Joel Coen, Ethan Coen
Scenarij: Joel Coen in Ethan Coen po romanu Cormaca McCarthyja
Igrajo: Tommy Lee Jones, Javier Bardem, Josh Brolin, Woody Harrelson, …
V kinu od 14. 2. 2008

V No Country For Old Men, napeti moralki, ki to ni, se v umirjenem, a kot britev ostrem slogu odigra nekonvencionalna igra mačke in miši, katero boste težko pozabili. Ne zaradi Tommy Lee Jonesa v vlogi šerifa, katerega grlen glas boste z veseljem poslušali, ali zaradi Llewelyna (Josh Brolin), za katerega boste brez sramu navijali, da mu vendarle uspe obdržati najden kovček z denarjem, ki mu pravzaprav ne pripada, niti ne zaradi briljantnega razpleta, okoli katerega se boste radi kregali in razburjali. Ne; na No Country For Old Men vam bo pogled in spomin priklenil Javier Bardem v resnično nepozabni "stranski" vlogi morilca, ki je na sledi omenjenemu kovčku z denarjem in njegovemu novopečenemu lastniku.
Bardem tukaj ukrade šov, kot bi rekli Američani. Lahko bi brez težav govorili o vrnitvi k formi brata Coen (saj ne, da bi kdajkoli daleč ali za dolgo odtavala), o asociacijah z njunimi prejšnjimi deli, o odlični igri, ki jo znata vsakokrat iztisniti iz svoje ekipe in o scenariju, ki ne sklepa kompromisov, toda misli se, kar same od sebe, hočeš nočeš, vračajo predvsem k briljantno odigrani vlogi psihopata Antona. Težko je reči, kaj je pri tem "mesenem Terminatorju", ki se naokrog prevaža s pripravo, s katero "normalni" ljudje sicer ubijajo živino, tako fascinantno: njegov nadnaravni, "hudičevski" aspekt, ki se kaže v njegovi pojavi, hladnokrvni avri in hipnotični praznini v očeh, ali njegov človeški del, ki se odraža v grozljivo iznakaženih načelih in značajskih potezah (držanje obljube, neutrudno sledenje svojemu cilju, vljudnost in občasno prepuščanje usodi), katera Anton tako perverzno uporablja pri svojem početju. Očarljiv je, skratka in, ker tu žal ni prostora za številčne interpretacije, ki jih ponuja Anton, in številčne superlative, ki jih terja No Country For Old Men, naj za konec zadostujeta trditvi, da se je Bardem z vlogo Antona nedvomno zapisal med najbolj nepozabne filmske antagoniste in da je No Country For Old Men nedvomno eden najboljših filmov letošnjega slovenskega kino sporeda.

WILSONOVA VOJNA
(Charlie Wilson's War)
Režija: Mike Nichols
Scenarij: Aaron Sorkin po knjigi Georga Crile
Igrajo: Tom Hanks, Julia Roberts, Amy Adams, Philip Seymour Hofman, …
V kinu od: 7. 2. 2008

Charlie Wilson's War je ironično lahkotna politična satira, ki govori o tem, kdo in zakaj so bili, med drugim, posredno "odgovorni" za nastanek Al Qaede, 9/11 napad in vso sledečo zmešnjavo. Američani seveda, ki so v želji po koncu Hladne vojne, zaradi katere so bili že predolgo prestrašeni, s prikritim oboroževanjem Afganistanu pomagali premagati osovražene Ruse, ob tem pa mimogrede zanetili vojno proti terorju, s katero imajo polne roke dela še danes. Da je bila ta poteza ena od prvih domin, ki so po dobrem desetletju podrle Newyorška Dvojčka, smo v zadnjih letih že večkrat brali ali slišali, vendar zaradi tega kratek vpogled v zakulisje takratne Ameriške zunanje politike ni nič manj milo rečeno osupljiv.
Afganistancem so v naročje vrgle bazuke predvsem tri figure. Pobudo za dvig proračuna v pomoč Afganistancem, ki je kasneje s 5 milijonov narasel na milijardo dolarjev, je dal Charlie Wilson (Hanks), Teksaški kongresnik, ženskar in alkoholik. Da je to storil, je poskrbela ena od njegovih občasnih ljubic, premožna in ostro-besedna dama Joanne Herring (Roberts), tekom zgodbe pa se v "akcijo" vključi tudi CIA agent Gust Avrakotos (zoper odlični Seymour Hoffman), ki poskrbi za izvedbo Charlijevega načrta (in za zabavo nas, gledalcev).
Ob spremljanju Charlie Wilson's War človek pogosto ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Še najraje oboje hkrati. Čeprav ga pesti glede na tematiko nekoliko naivna kratkost in premalo nabrušen konec, po ogledu filma postane jasno, da zgodba o Wilsonu in njegovem takratnem udejstvovanju dejansko ne more biti nič drugega kot na trenutke že prav histerično zabavna politična satira. Sredi filma Charlie vpraša Avrakotosa, kakšna je uradna Ameriška strategija glede Afganistana. Da še ne vedo in da delajo na tem, mu odgovori Gust - on in še eni trije tipi. Slednja besedna izmenjava pa ni sama sebi v namen, temveč je predvsem jasno in glasno artikulirano dejstvo, nad katerim se Charlie Wilson's War, sicer na svoj prikrit, zabaven in lahkoten način, verjetno najbolj zgraža, da lahko usodo ZDA in sveta kroji "nekdo in še eni trije tipi" in da so vsi ti tipi ponavadi čisto običajni gumpci.

Kristjan Dobovšek

Do prihodnje številke imejte na očeh:

John Rambo
Rambo
akcijski triler
Na sporedu od: 21. 2. 2008

Smrtne obljube
Eastern Promises
Kriminalka / triler
Na sporedu od: 21. 2. 2008

Sweeney Todd: Hudičev brivec
Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street
Grozljivka / muzikl
Na sporedu od: 21. 2. 2008