Muzej podvodnih dejavnosti Piran

Iz slovarja slovenskega knjižnega jezika: skafánder  -dra m (á) potapljaško oblačilo s čelado, ki ima priključek za dovod in odvod zraka: potapljati se s skafandrom / potapljaški skafander.

Tisto soboto sem se odločil obiskati Muzej podvodnih dejavnosti v Piranu, za katerega sem prvič slišal letošnjo pomlad. Ob tej priložnosti sem spoznal vodjo muzeja g. Žarka Sajiča, ki mi je postregel z zanimivimi dejstvi in podatki o muzeju samem ter zgodovini potapljanja v skafandru.

Ideja o tovrstnem muzeju pri nas je obstajala že kar nekaj let in se je, kot se ponavadi zgodi, rodila v glavah zanesenjakov. Ti so zbirali vse, povezano s podvodnimi dejavnostmi, ter občasno organizirali razstave. Iz tega je bilo najprej ustanovljeno Društvo za ohranjanje pomorske dediščine, ki je kasneje preraslo v zavod. Zavod je nato s finančno pomočjo EU avgusta 2006 ustanovil Muzej podvodnih dejavnosti Piran.

Zbirko v glavnem sestavljajo stara potapljaška oprema, skafandri, modeli podmornic, regulatorji, uniforme ter precej zanimivih fotografij in dokumentov iz obdobja Avstro-ogrske monarhije, Kraljevine Italije, Kraljevine Jugoslavije, SFRJ in Republike Slovenije. Eksponate so prispevali posamezniki, med njimi je bilo veliko podmorničarjev in potapljačev, nekaj pa so jih prispevala tudi podjetja. Največ dela so imeli v muzeju s pripravljanjem panojev, saj je določanje krajev, oseb ter dogodkov zahtevalo veliko časa in raziskovalnega dela. Na projektu je delalo približno 10 članov projektne skupine.

Poudarek muzejske zbirke je predvsem na profesionalnem potapljanju v skafandrih, zato se bom pri tem malo zadržal. Pravo malo revolucijo je v potapljanju s skafandrom povzročil August Siebe, ko je leta 1837 izdelal vodotesno obleko, na katero je pritrdil čelado. Njegova čelada se je od prejšnjih izvedb razlikovala po tem, da je imela vgrajen ventil za izpust zraka, ki ga je potapljač lahko po potrebi odpiral. Obleka je bila narejena iz posebnega gumiranega platna, čelada in ovratnik pa sta bila ročno kovana iz bakra in nato še pocinkana, saj pocinkan baker v morski vodi praktično ne korodira. V praksi se je ta dizajn tako dobro obnesel, da so se enaki skafandri brez večjih sprememb uporabljali še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja! Taki skafandri so se uporabljali za razna podvodna gradbena dela, odstranjevanje ruševin pod vodo, dvigovanje potopljenih in poškodovanih ladij ter v vojaške namene.
 
Med obiskom muzeja sem si imel priložnost od začetka do konca ogledati tudi izjemno zanimivo demonstracijo potopa v skafandru. Ker se potapljač ne more obleči sam, mu morajo pri tem pomagati. Podporna ekipa je štela štiri člane: dva na ročni tlačilki za zrak, enega na telefonu ter vodjo potopa, ki je celotno akcijo nadzoroval in jo pomagal uspešno izpeljati. Ko je potapljač v obleki, mu nanjo s posebnimi krilnimi maticami najprej pritrdijo kovinsko ovratnico. Nato sledijo težki čevlji ter dve 16-kilogramski uteži, ena na prsi in ena na hrbet. Tik pred začetkom potopa se na ovratnico pritrdi še čelada. Vsa ta dodatna teža pomaga uravnavati plovnost potapljača, saj med potopom znotraj čelade in obleke stalno kroži zrak, ki ga dovajata asistenta s pomočjo tlačilke. Ko je bil potapljač kompletno opremljen, se je spustil v vodo po ozkih aluminijastih lestvah. Naloga je bila zaradi težke opreme (vse skupaj tehta dobrih 80 kilogramov) ter nezmožnosti, da bi videl, kje stopa, za potapljača izjemno zahtevna. Ko je človek enkrat v vodi, je v celoti odvisen od zraka, ki mu ga od zgoraj dovajajo po cevi. Hkrati je ves čas v stiku s površino preko podvodnega telefona, ki je vgrajen v čeladi. Slaba stran take oskrbe z zrakom je v prvi vrsti omejitev z dolžino cevi. Z dolžino se namreč veča tudi upornost cevi in je posledično vse težje dovajati zrak.

Muzej se nahaja na Cankarjevem nabrežju v Piranu, odprto imajo ob petkih od 15. do 20. ure ter ob sobotah, nedeljah in praznikih od 10. do 20. ure. Cilj je, da bi bil muzej odprt tudi med tednom, vendar to zaradi pomanjkanja finančnih sredstev še ni mogoče. Na žalost je muzej omejen na lastna sredstva, ki jih pridobivajo le z vstopnino, zelo dobrodošel pa bi bil seveda tudi sistemski vir iz proračuna, kot se financirajo vsi podobni muzeji. Cena vstopnice za odrasle znaša 3 EUR.

Ogled muzeja brez obotavljanja priporočam vsem potapljačem in ljudem, ki jih zanima zgodovina potapljanja in podmorničarstva na našem področju ter v svetu, pa tudi vsem tistim radovednežem, ki bi radi spoznali nekaj novega.

Uradna stran muzeja:
http://www.muzejpodvodnihdejavnosti.si/

Bojan Kotur