Na turneji po Južnoafriški republiki

 

Dolgo časa smo o tej stvari le sanjali. Na glas si tega nismo upali govoriti. Načrtovanje turneje izven evropskega prostora v oddaljeno Južnoafriško republiko je bil izjemen projekt, ki smo se ga lotili v Akademskem pevskem zboru Toneta Tomšiča Univerze v

Na osemnajstdnevno turnejo v JAR smo se odpravili zadnji dan v septembru 2009. Pevska zasedba je bila tridesetčlanska. Na letalo smo vstopili v Münchnu in se šest ur vozili do Abu Dabija (Združeni arabski emirati), kjer smo prestopili na drugo letalo in čakalo nas je še osem ur vožnje do največjega mesta v JAR Johannesburga. Glavni nameni APZ TT so bili promocija pevskega zbora, zborovskega petja pri nas, predstavitev naše dežele in navezovanje stikov. Imeli smo šest lastnih celovečernih koncertov in vsak drugi dan pevske delavnice na univerzah. Bili smo presenečeni, koliko ljudi nas je prihajalo poslušat na koncerte. Številka je vedno presegla dvesto poslušalcev.

Med številnimi obveznostmi, ki smo jih imeli v JAR, se je našel tudi čas, da smo se preobrazili zgolj v turiste. Ker smo gostovali na širšem območju JAR, smo imeli veliko ogledov največjih mest ter najzanimivejših turističnih točk. Prebivali smo v naslednjih večjih mestih: v Polokwanu, v Pretoriji, ki velja za upravno središče Južnoafriške republike, v Bloemfonteinu, kjer so vsi najvišji sodni državni organi, v Johannesburgu, mestu gneče in kriminala. Posebej zanimivo je bilo črnsko mesto Louis Trichardt na severovzhodu JAR, kjer smo najbolj občutili črnsko kulturo in kjer se je zelo poznal vpliv sosednjih držav (Bocvana, Zimbabve, Mozambik). Študentom se nam je v spomin vtisnilo univerzitetno mesto Potchefstroom. Polovica naštetih mest je bila zanimiva s stališča, da bodo prihodnje leto mestni stadioni travnata prizorišča svetovnega nogometnega prvenstva. Da se približuje največji športni dogodek, je bilo videti na vsakem koraku. Na mestnih urah odštevajo dneve do začetka prvenstva, veliko časa in denarja posvečajo gradnji cest, hotelov, skratka mestni infrastrukturi.

Presenečenje prve vrste je bilo to, da nismo mogli kupiti alkohola niti v trgovinah, kot jih poznamo pri nas, niti na postajališčih ob cestah. Povsod so prodajali ogromno vrst čipsov. Ko smo se prvi dan vozili proti mestu Louis Trichardt, smo opazili, da imajo na vseh nesemaforiziranih križiščih znak stop vse ceste, ki pripeljejo v križišče. Nenapisano pravilo je, da prvi odpelje tisti, ki se prej ustavi. V nočnih urah vozijo kar mimo rdečih luči, da se izognejo nočnim roparjem. Ker v JAR živi približno petnajst odstotkov belcev in imajo večino državnega bogastva, je posledično veliko revščine med črnskim prebivalstvom. Belci v najjužnejši afriški državi veljajo za zelo lene ljudi in vsaka družina ima doma zaposlenega temnopoltega človeka, da pomaga pri vsakdanjih opravilih, kot so kuhanje, pospravljanje, urejanje vrta ... Plačilo, ki ga dobijo, le redko preseže 1000 južnoafriških randov (100 evrov). Ampak kar belcem predstavlja minimalni strošek, to za temnopolte pomeni izjemno plačilo. Zanimiva stvar, ki je bila za nas nekaj novega, je bila, da so gostitelji koncertov poskrbeli za hrano in pijačo za vse poslušalce med prvim in drugim delom koncerta. Odmor je velikokrat trajal celo uro. Ko smo se vozili po cestah in opazovali okolico, smo opazili okrogle njive. Nihče ni vedel, zakaj je temu tako. Ugotovili smo, da jih lažje zalivajo, če so okrogle.
Turneja po Južnoafriški republiki ni bila le nagrada za vložen trud, temveč velika izkušnja za vsakega pevca posebej. Videli smo veliko revščine, izkoriščanja, poniževanja, podcenjevanja temnopoltih, po drugi strani pa smo se od bližje spoznali z afriškimi kulturami in naravnimi lepotami. V domovino smo se vrnili kot popolnoma druge osebnosti. Spoznali smo ogromno stvari in razširili obzorja naših znanj.
Več informacij o zboru in našem udejstvovanju lahko najdete na spletni strani http://www.apz-tt.si.

Ervin Strmčnik, APZ TT