Novi knjigi!

 

Andrej Morović , znan po svojem bohotnem baročnem jeziku, se v novi knjigi predstavlja v drugačnem tonu. Jezik je manj vihrav, lega bolj molovska. Če smo v uvodni zgodbi še v Ameriki, se preko postaje na jadranskem otoku vse bolj pogrezamo v Saharo. Morovićeva proza dobi počasnost in navidezno brezkončnost puščave, vse skupaj deluje nekako tako, kot če bi se Čehov znašel v puščavi stoletje za svojim časom. Junak zaključne zgodbe se v zadnjem krogu tega vrtoglavega izstopa iz urbanega in civiliziranega že sprijazni s smrtjo. Toda - in tukaj je Morović brez dvoma stari Morović - se spet zgodi presenetljivi obrat, življenje sploh še ni reklo zadnje besede. In si tu. Pisatelj nas z roko preciznega opazovalca popelje na notranji rob globalnega sveta in njegove dialektike, popelje nas v samo srce praznine, ko se mora po tolikih prividih končno spet vse pokazati v avtentični luči.

Andrej Morović (rojen 1960) je bil s svojo prozo, predvsem z romanom Bomba la petrolia (1989), eno največjih presenečenj osemdesetih. Razkošen, inovativen, zafrkljiv jezik je tako prepoznaven, da ga lahko danes kritiki označujejo kot preprosto morovičevski. Pretežno avtobiografski junaki njegovih zgodb in romanov tako kot avtor radi sekajo meje domovine in preživljajo svoja leta v Benetkah, New Yorku, Berlinu (izrazito nomadski je pripovedovalec romana Seks, ljubezen in to, 2006), v zadnjih letih tudi na morju in puščavi (zbirka kratke proze Okoliščine, 2008), so med prvoborci na Metelkovi (Progres, 2008) in del živega ščita v Iraku (Tisoč in ena moč, 2005). Morovićeva dela se pogosto prevajajo v tuje jezike, uvrščen je v številne antologije kratke proze. Prihajajočega abrahama je avtor kronal z zanj nenavadno knjigo kratke proze, kjer se med puščavskim peskom umirja divji stampedo besed.