Teci, Forest, teci! ali Beži, Zlatko, beži! 1. del

Run, Forest, run. Vsi se spominjamo tega filma, Foresta, ki je tekel, tekel ali bežal. Vsi bežimo, mame očetje, najstniki, odvisniki, uspešni odvetniki, učitelji, zdravniki itd. Kot pravi neki modrec Zlatko, vsi smo na isti barki. Vsak izmed nas ve, kaj pomeni umik, kaj pomeni beg, kaj pomeni ne soočiti se z najbolj srce utripajočimi življenjskimi situacijami. Laže se je umakniti  tja v en dan v upanju, da se bodo stvari rešile same od sebe.

Tudi Zlatko Blažič je bežal. Bežal pred samim seboj, pred soočanji, pred najbolj novimi življenjskimi situacijami in odnosi, ki so se pojavljali v najstniškem življenju. Pri svojih trinajstih letih je stopil na pot drog. To se je spreobrnilo v dolgo trajajoč obživljenjski proces, ki pa je postajal vedno bolj naporen in ogrožajoč. Pot ga je vodila v temne pasti globoke jame raznoraznih drog, kjer je enkrat prišel do dna, kjer je veliki H, kot sam pravi, postal gospodar njegovega življenja. Od tam je bilo plezanje navzgor težka in kruta pot, ki pa se ni zgodila čez noč. Komuna ali t.i. hiša zrcal na Siciliji je avtorju pomagala plezati navzgor, nazaj proti samemu sebi. Ta pot je trajala več let in še ni končana. Proces, ki postane del tvojega življenja …

Pri 13 letih si bil odličnjak v osnovni šoli, uspešen na ostalih področjih, pa vendar si iskal potrditev še drugje … Ali si dobival kakšne negativne odzive pri prijateljih?
Takrat  sem potreboval  točno določene potrditve. Zato sem si ustvaril primerno publiko oz. primerno okolje, v katerem sem lahko s prodajanjem teh iluzij iztržil zase tisti učinek, ki me je lahko vsaj kratkoročno zadovoljil. Saj nisem bil neprestano in resnično zadovoljen s takšnim načinom. Konec koncev je to početje imelo korenine v življenjski in razvojni krizi  in ko je bilo teh odnosov konec, se  je  ponovno začela stiska. Lahko bi se odločil, da se bom  lotil svojega življenja drugače, malo bolj resnično. Vendar sem se vedno  znova odločal, da bom že, bom jutri, in tako odlagal odrešujoče spremembe v vedenju.  Za kratkoročno  zadovoljevanje pa sem si našel pravo občinstvo. Zgradil sem si krog prijateljev, ki so bili  pripravljeni sprejeti mojo igro.

V čem je bil potem glavni problem …
Problem ni bil v drogah, tu nekaj manjka. Mogoče misliš, da je bil dejansko problem v drogah. Ampak ne. Jaz sem samega sebe kot odvisnika že razvil do prvega zaužitja droge. Vsak mlad človek, pa ne samo mlad, se skuša kdaj "pofrajerišiti", kot se recimo moški in ženske osvajamo, ampak imamo v tem početju neko zdravo ravnovesje. Sam pa sem se že prej postavil v odvisnost od učinkovitosti iluzij, ki sem jih drugim prodajal o sebi.

Že kot trinajstletnik?
Večina nas je bila takrat pod velikim vplivom staršev …
Ja, saj to ni intelektualni konstrukt, to je vedenjski konstrukt. Jaz se o tem takrat nisem spraševal ali na intelektualni ravni dosledno načrtoval takega vedenja. Tu je šlo za vedenjski konstrukt, in to je velika razlika. Tudi jaz sem bil pod vplivom staršev, zato takrat nisem jemal drog. Mogoče sem do konca osnovne šole pokadil par jointov. Takrat sem še predvsem lagal o sebi in  na podlagi teh laži tržil  neke določene zadovoljitve. Takšno vedenje pa se da prekiniti in po potrebi preklopiti na drugačno, takšno, ki je bilo všeč staršem in je tudi mene v odnosu z njimi zadovoljevalo. Takšno, kot smo ga bili vajeni pred mojimi umiki v iluzije. Takrat sem to preklapljanje še lahko kontroliral in tako tudi staršem pomagal ohranjati občutek kontrole. Starši so bili  zame še vedno pomembne figure v mojem življenju. Jaz sem zadovoljeval naš odnos preko vseh svojih uspehov, ker sem organiziral pozitivne vsebine v našem odnosu, tudi preko našega emocionalnega in vsakodnevnega življenja. Saj nisem imel potrebe, da bi se v odnosu z njima potrjeval z lažmi in iluzijami. Te potrebe sem imel drugje, v drugih sferah, drugih področjih, ki so se začela sočasno z mojim razvojem odpirati.

Kako  v tej situaciji spozna,š kako temu narediti konec, kako spoznaš, da si že na tej napačni poti? Kako se na tej poti jadranja obrniti, kdaj in kako zbrati moči?
Če se ozrem nazaj, ugotovim, da sem se že pri trinajstih intenzivno odločal o svojem življenju in pravzaprav natanko vedel, kaj počnem. Takrat seveda še nisem imel zrelosti za tako intelektualno predelavo in analizo svojih odločitev in početja. To pač lahko midva počneva danes, v tisti rani mladosti pa za to še nismo imeli materiala. Imeli pa smo jasen vpogled in zavest o svojih izbirah, zavest in možnost odločanja o tem, da se bomo soočili s seboj in svojimi aktualnimi življenjskimi nalogami ali pa bomo pred njimi bežali. In tudi kasneje sem se ves čas zavedal poti, po kateri hodim, in možnosti, da to spremenim, vendar sem s svojim načinom življenja in z reprodukcijo iluzij vedno znova bežal pred pomembnimi odločitvami, katerih rezultate - svobodo - sem si želel, le poti, ki vodi do njih, sem se bal. Potem pa, ko me iluzije več niso dovolj varovale, sem se odločil, stopil na pot resničnih sprememb in jih tudi udejanjil. Kot se lahko tudi ne bi odločil. Nobenih objektivnih meril za tako odločitev ni. Vsak vzpostavi svoje subjektivno dno, od katerega se odrine navzgor ali pa ne. In potone do konca.

Ko imaš več znanja in spoznanj, se je potem lažje pravilno odločiti?
Sploh ni nujno, še vedno gre za isto stvar. Ko bomo zbrali pogum za odločitev in jo začeli realizirati,  bomo  večjo količino spoznanj le bolj bogato spletli okoli te temeljne odločitve. Če se bomo odločili za bežanje, bomo vso to količino informacij, ki smo jih nagrebli v življenju, spremenili v veliko zmedo, ki bo še dodatno otežila nastalo situacijo oziroma olajšala beg. Sicer pa nam notranji glas vedno znova sporoča,  kako in  kaj. Zame je resnično pomembno, da imam svoj notranji glas in da z ljudmi, s katerimi sem v stiku, poskušam to nagovarjati oz. pri svojem delu to upoštevati.

Nadaljevanje prihodnjič.