Ali se/te/to sprejemam?

Že budistični menihi so menili, da je sprejemanje ključ do notranjega miru in harmonije. Ker tudi veliko sodobnih psihologov trdi isto – da je sprejemanje en najpomembnejših elementov osebne rasti – se zdi smiselno, da se z njim podrobneje seznanimo.

Sama beseda 'sprejemanje' lahko zveni dokaj abstraktno in slabo razumljivo, zato je tu potrebne nekaj dodatne razlage. Sprejemanje na način, kot je predstavljeno tu, zajema sprejemanje sebe, sprejemanje drugih oseb in sprejemanje situacij, v katerih se znajdemo.

Pri sprejemanju situacij gre - po opredelitvi ameriških psihologov Laure D. Smith in Charlesa H. Elliota - za voljnost biti kos vsemu, s čimer se v življenju srečamo, pa naj te stvari ocenjujemo kot 'dobre' ali pa kot 'slabe'. Dobre stvari seveda z veseljem sprejemamo; ko se počutimo dobro, smo nad življenjem navdušeni, 'cvetimo' in z veseljem in radostjo uživamo njegove sadove. Pogosto pa se stvari zakomplicirajo, ko doživljamo slabe stvari. Tudi stvari, ki jih doživljamo kot slabe, so neizogiben del življenja, zato je pomembno, kako se z njimi soočamo.

Slabe stvari se lahko ne skladajo z našo predstavo o tem, kako bi nekaj 'moralo' biti. Zato bi jih največkrat najraje kar zavrnili, jih 'predali' komu drugemu, se delali, da jih ni, ali se jim upirali na druge načine. Žal v tem spopadu med idealom in stvarnostjo vedno zmaga slednja, pa čeprav nam to ni nujno všeč.

Konkreten primer za nesprejemanje situacije je lahko npr. naše slabo počutje v trenutkih, ko bi se vendar po naše 'morali' počutiti dobro, ko imamo denimo pred sabo veliko dela in načrtov, ki jih 'moramo' izpolniti. Tu lahko zaidemo v past, ki je lahko posledica učenja iz raznih popularnih knjig s področja popularne psihologije, ki učijo, kako doseči neprestano srečo. Če jih jemljemo dobesedno, lahko zaključimo, da se potem, ko jih upoštevamo, sploh ne moremo ali pa ne smemo več počutiti slabo. Tako se lahko v konkretni situaciji pretvarjamo, da se ne počutimo slabo in se kar nekako prepričamo, da se počutimo dobro. Vendar pa ima tovrstno zanikanje slabega počutja kaj klavrn rezultat; je namreč tako, da bolj kot si nečesa ne dopustimo, bolj kot nečesa 'ne smemo' čutiti, bolj verjetno je, da se bo to dejansko zgodilo.

Če se tako 'pretvarjamo', počnemo to nekaj časa, se počutimo le še slabše, pa tudi naše telo se nam lahko 'maščuje' na tak način, da zbolimo. Tako je pomembno, da si slabo počutje priznamo in razmislimo, kaj bi lahko naredili, da bi se počutili bolje; tu ne pride v poštev jeza nase ali iskanje krivca v drugih.

Če pa se na drugi strani odločimo, da bomo stvari sprejeli take kot so, se nam ne bo potrebno več boriti z njimi. Sprejemanje namreč ne pomeni vdaje, pomeni le konec 'borbe'.

Izjemno pomembno je seveda tudi sprejemanje sebe. Obratno od sprejemanja sebe je jeza nase (destruktivna; konstruktivna nas namreč lahko vzpodbudi k pozitivni aktivnosti), obsojanje samega sebe. Idealno bi bilo, da se ne bi sodili, se torej sprejemali brezpogojno. Ker pa je morda preskok v to stanje težak, je modro začeti tako, da ocenjujemo le posledice svojih dejanj, ne sebe. Če nam je nekaj, kar smo naredili všeč, se pohvalimo. Na drugi strani pa nam lahko nekaj, kar smo naredili, ni všeč; pametno je, da se iz posledic svojega dejanja skušamo kaj naučiti.

Zadnji 'del' sprejemanja je sprejemanje drugih oseb; v teoriji je zelo obsežno razdelan, v praktični izvedbi pa pogosto težaven koncept. Obsojanje drugih je po navadi posledica tega, ker drugi ne počnejo stvari tako, kot bi jih po našem mnenju 'morali'. Čeprav se je sodbam težko izogniti, pa se nekje v ozadju zavedajmo, da z vsemi temi sodbami, ki jih 'proizvajamo', najbolj škodujemo sami sebi, saj se mi slabo počutimo, druga oseba pa za naša (v tem primeru nekoristna) negativna čustva, uperjena proti njej (če jih ne izrazimo, v primeru, da je to potrebno) sploh ne ve; tudi pri izražanju pa je na mestu ločitev osebe in njenih dejanj - kritiziramo slednja, ne osebe kot take.

Sprejemanje je torej tema, o kateri bi se lahko pisale knjige; tukaj je bilo navrženih le nekaj aspektov, ki naj tiste, ki so se nad sprejemanjem navdušili, vzpodbudi k nadaljnjemu raziskovanju.

Blaž Božnar