V 80. letih prejšnjega stoletja so v Libiji začeli z gradnjo največjega vodovodnega omrežja na svetu za oskrbo obalnih delov s podzemno vodo iz puščave. Projekt, z naslovom Velika umetna reka, ima tudi slovenski pridih, saj je v njem sodeloval Geodetski zavod Slovenije.
Začetki gradnje projekta v Libiji
V 50. letih prejšnjega stoletja so naključno ugotovili, da je Libija bogata tudi z vodo in ne samo z nafto. Med iskanjem novih naftnih polj v puščavi na jugu severnoafriške države naleteli na ogromne zaloge sladke vode. Pod površjem se namreč skriva fosilna podzemna voda v obsežnem nubijskem vodonosniku, ki se razteza na več kot dveh milijonih kvadratnih kilometrov in velja za največji sistem fosilnih voda na svetu.
Konkretno se je projekt začel v 80. letih. Nekdanji libijski voditelj Muamer Gadafi je največji takratni gradbeni projekt na svetu poimenoval osmo čudo sveta. V Libiji puščava prekriva 90 odstotkov ozemlja in vodovodno omrežje naj bi rešilo večne težave pri oskrbi z vodo.
Gadafi je hotel gradnjo dokončati do leta 2030 v petih fazah za ocenjeno vrednost 25 milijard dolarjev. Končna dolžina vsega omrežja naj bi znašala prek 4000 kilometrov cevovodov, ki bi obalo povezovali z več kot 1300 vodnjaki v puščavi, od katerih nekateri segajo prek 500 metrov globoko.
Priključitev Geodetskega zavoda Slovenije projektu
Najprej so imeli idejo, da bi namakali površine v puščavi, a je bil problem, da se puščavska prst hitro osiromaši in bi bilo treba obdelovalna polja prestavljati na vsakih nekaj let. Odločili so se, da vodo napeljejo do obale. Libijci so vse financirali sami in brez pomoči tujih posojil, a so se morali po znanje, izkušnje in tehnologijo vseeno obrniti na tuja podjetja in delavce, med katerimi je bila tudi enota za aerosnemanje iz Geodetskega zavoda Slovenije.
»Do nas je prišla informacija od nemškega partnerja, da iščejo podizvajalca, ki bi bil sposoben izdelati temeljni ortofoto načrt, na podlagi katerega bodo polagali cevovode,« o začetkih libijske odprave pripoveduje Andrej Šegula v pogovoru za MMC skupaj z nekdanjima sodelavcema, snemalcem navigatorjem Borisom Krotcem in vodjo fotolaboratorija Zoranom Gregoričem.
Strogi pogoji Libijcev
Edina težava je bila, da so bili pogoji Libijcev na razpisih zelo strogi in slovenski zavod ni imel pomembnih referenc za delo v tujini, kar je oviralo prijavo. »Nemci so vedeli, da smo strokovnjaki, a manjkale so nam reference,« je dejal Šegula.
Na pomoč je priskočilo slovensko gradbeno podjetje Rudis, ki je že gradilo v Libiji in prek katerega so se nato prijavili na razpis. »Rudis nam je posodil ime, ker sami nismo imeli tako velikih poslov, a so tudi dobili provizijo od tega, saj so oni podpisali pogodbo. Na terenu so nam tudi nudili logistično podporo,« je natančen Šegula.
Celotna aerosnemalna ekipa v postavi snemalci Peter Kos, Kostja Divjak in Boris Krotec, piloti Matija Škrlec, Janez Stariha in Danilo Hojnik ter mehanika Vinko Golobič in Taras Krivenko je imela svojo bazo v najetem stanovanju v Bengaziju. Od tam so nato leteli na delovne naloge več sto kilometrov v puščavo, od koder so se proti večeru vračali nazaj, včasih pa tudi prenočili v puščavskih delovnih naseljih, ko so to zahtevale razmere ali delo.
Napestosti med Libijo in ZDA
Izzivov pa jim ni postavljala le puščava, ampak tudi vse ostrejše razmere med Libijo in ZDA. Kot se spominja Gregorič, so bile ob naseljih za tuje delavce nameščene rakete. »Bile se prvi sosed naselja. A ne, da bi ščitile nas, ampak da smo služili kot živi ščit, če bi jih hotel kdo uničiti,« pravi.
Šegula je skrbel za organizacijo in logistiko, Krotec navigiral polete nad Saharo, Gregorič pa je vodil fotolaboratorij, kjer je razvijal filme, ki so mu jih vsak dan prinašali kolegi aerosnemalci.
Kot pove Gregorič, je bil med razvijanjem filmov vedno zraven njega libijski agent, ki je vsakič pregledal vse posnetke, počrnil morebitne vojaške objekte in nato ves posneti material zaklenil v sef. »Na začetku se je še pretvarjal, da razume samo libijsko, a že čez en teden sva govorila angleško, saj se je šolal v Združenem kraljestvu,« opisuje Libijce, ki so spremljali vsak njihov korak.
Provokacije z libijske strani
Provokacij z libijske strani je bilo veliko. »Naši piloti so mi govorili, da so jih libijski častniki po poletu in pristanku vabili na viski. Če bi naredili samo požirek, bi nas vrgli iz projekta,« je prepričan Šegula. Gregorič je delil svojo izkušnjo s svojim libijskim agentom. »Kar iz nič je nekega večera prišel in rekel, da je izgubil ključe od sefa, kamor so se vsak večer shranjevali posnetki puščave. Šele ko je Andrej (Šegula) zagrozil, da bo za odprtje sefa poklical gasilce ali pa uporabil dinamit, se je vdal, odšel v hotel in od tam prinesel ključe.«
»Zakaj so to delali, si ne znam razložiti,« pravi Šegula, a takoj tudi ponudi odgovor, ki se skriva v ostrih pogodbenih pogojih, kjer so bile za kršitev predvidene stroge kazni. »Ko sem prišel dol in tam srečal kolega, ki je delal za novomeški Pionir, ter mu povedal, da bomo s seboj pripeljali letalo, se mi je zasmejal in rekel, naj ne delamo tega, saj bo ostal v Libiji.«
Vojna zaustavila projekt
Prva faza velike umetne reke s 1600 kilometri vodovodnega omrežja od Tazerba in Sarirja prek rezervoarja v Adžadabiji do Sirte in Bengazija je bila popolnoma zaključena leta 1996, ko so obalo oskrbovali z dvema milijonoma kubičnih metrov vode na dan. Drugo fazo so končali pet let pozneje in je obsegala povezavo s črpališči na jugozahodu države do prestolnice Tripolis, ki je lahko prek omrežja dnevno prejel milijon kubičnih metrov vode.
Pred vojno je bila zaključena tretja faza projekta, nato pa se je ta zaustavil. Natančno stanje vodovodnega sistema danes je težko oceniti, saj v državi še vedno divja državljanska vojna med mednarodno priznano vlado v Tripolisu in silami generala Haftarja na vzhodu v Bengaziju. Omrežje Velike umetne reke je slabo vzdrževano in tudi poškodovano od nenehnih spopadov libijskih milic v zadnjem desetletju.
Novinar
