V Indiji bananini odpadki postanejo vložki

Indian woman using sanitary napkin isolated on white. Hygiene feminine menstruation pads concepts.
Foto: SOMNATH MAHATA iz iStock

Si vedel, da gre potem, ko so banane pobrane, polovica bananovca v smeti? Indijsko podjetje Saathi je našlo inovativen način, da bananine odpadke spreminja v vložke. Higienske izdelke, ki so v tej državi več kot nujno potrebni.

Indija je največja pridelovalka banan na svetu. Na bananovcu pa žal banane zrastejo zgolj enkrat. Nato njihova stebla posekajo in jih odvržejo na robu ceste ali v kanale. To s časom ustvarja velike okoljske in družbene težave. Stebla propadajo in se spreminjajo v smeti.

Zakaj izdelujejo ravno vložke?

Leta 2015 je imela v Indiji dostop do vložkov zgolj ena tretjina žensk. Zaradi tega so primorane vsak mesec po več dni izostajati iz šole ali službe, kar opazno vpliva na njihov študijski in delovni napredek. Čeprav se je statistika izboljšala, si še mnoge vložkov pogosto ne morejo privoščiti, saj stanejo toliko kot dnevna zaloga hrane. Poleg tega jih pri uporabi ustavljajo tudi kulturni tabuji. V določenih skupnostih so bile ženske v času menstruiranja videne kot nečiste in so morale biti zato odmaknjene iz prostorov, ki so jih navadno obiskovale. Tudi iz lastne hiše. Morale so jesti iz ločenih krožnikov. Tem starim ritualom so sledili tudi v mestih in ne zgolj na podeželju.

Načini, s katerimi so si te ženske pomagale, jim niso vedno omogočali varne menstruacije. Kjer vložki niso dostopni, ženske uporabljajo druge absorpcijske materiale; blago, posušene liste rastlin in podobno. Ti materiali niso nujno nehigienični, a je verjetnost, da niso čisti, večja, ker se jih ponavadi uporablja dalj časa ali večkrat. Uporaba blaga ali kosov oblačil lahko na primer povzroči infekcijo, če se ga ne pere in suši dovolj pogosto.

Kako je mogoče uporabiti odvržene bananovce?

bananas, banana tree, banana plantation
Foto: Efraimstochter iz Pixabay

Ustanovitelja podjetja Saathi, Tarun Bothra in Kristin Kagetsu, sta se po nasvet odpravila k Chiragu Desaiu. Chirag je raziskovalec, ki ga zanima, kako bananovce uporabiti namesto, da se jih zavrže. Sam je dobro preučil njegovo zgradbo in iznašel tehnologijo, ki mu omogoča njegovo predelavo. Vlakna pseudostebel je uporabil pri izdelavi različnih produktov:  gnojil, blaga in celo sladkarij. Inovativni Indijec pravi, da so njegovi izdelki uspešni, saj se na trgu čedalje bolj veča povpraševanje po naravnih izdelkih. Svoje znanje je delil s Tarunom in Kristin v njunem enotedenskem obisku. Prejela sta tudi osnovno usposabljanje o obdelavi surovega materiala.

Saathi danes sodeluje s 18 000 kmeti in postavlja te naprave v njihove okoliše, da lahko sami pridelujejo vlakna iz lastnih kmetijskih odpadkov. Plačujejo jim za surovino – predelana stebla v obliki vlaken. To je tudi njihov prispevek h krožnemu gospodarstvu, saj kmetu prinašajo dohodek za njegove odpadke.

Kako iz vlaken bananovca izdelajo biorazgradljive vložke?

Saanthi trdi, da lahko iz enega stebla bananovca izdelajo kar 3000 vložkov. Celoten postopek izdelave sledi naslednjim korakom. V prvi fazi obdelajo stebla, da pridobijo vlakna.

  1. A cross-section cut from a banana tree. There is a lot of astringent here.
    Foto: Green Nature Life iz iStock

    Najprej steblo prerežejo na polovico s pomočjo žage.

  2. Nato delavci ročno ločijo plasti stebla eno od druge.
  3. S posebnimi napravami obdelajo olesenela stebla tako, da jih na drobno narežejo oziroma zdrobijo in na tak način pridobijo tanke snope vlaken, bele laske, ki spominjajo na slamo.
  4. Dobro jih umijejo in posušijo na soncu.

Kmetje lahko tekočino, ki nastane pri obdelavi debel, uporabijo kot gnojilo.

V drugi fazi nadaljujejo z izdelavo vložkov. V tovarni posušena vlakna naprej obdelajo. Najprej jih razrežejo na manjše kose, nato pa jih najbrž preko skrivnega postopka, predelajo v neke vrste puhast material, ki spominja na bombaž. Postopka ne želijo razkriti, kar je razumljivo, saj gre za patentirano tehnologijo. Pridobljeno “blago” stisnejo v več plasteh, ki nato predstavlja absorpcijski srednji sloj. Slednjega obdajo še s sloji iz materialov drugih rastlin, a tudi teh zaradi kopiranja nočejo razkriti. Nakopičen material nato pritisnejo skupaj in izrežejo primerno obliko oziroma model vložka. Enega iz vsake serije tudi testirajo z vodo zmešano z rdečim črnilom. Vložkom na spodnjo stran dodajo še pritrdilni trak, nato pa jih sterilizirajo z UVC lučjo. Nato jih spakirajo v ovitke in škatle.

So vložki res biorazgradljivi?

Saathi trdi, da vložki razpadejo v prej kot pol leta, če se jih zakolje. Če se jih pusti na odprtem, potrebujejo približno 18 mesecev. Čeprav se to morda zdi veliko časa, je to zelo malo v primerjavi s plastiko, ki se v higienski industriji uporablja danes. Toda podjetje pri proizvodnji, kot tudi pri pakiranju uporablja več materialov, ki jih nočejo razkriti. Zato ne moremo trditi, ali so njihovi izdelki 100-odstotno biorazgradljivi. Vsaj dokler tega ne potrdi certificirano testiranje.

Sanitary napkins with bloodstained
Foto: Karolina Grabowska iz Pexels

Saathi svoje vložke prodaja v lekarnah, specializiranih trgovinah in na spletu. Za vsakega prodanega, enega tudi podarijo. Večino podarjenih vložkov pošljejo ženskam v odmaknjenih ruralnih območjih, ki imajo bolj omejen ali celo onemogočen dostop do te vrste higienskih izdelkov. Pošiljajo jih tudi mednarodno, zato jih lahko testiraš in se sama prepričaš, kako kvalitetni ali biorazgradljivi so.

V zadnjih desetih letih je tudi indijska vlada veliko pripomogla k večanju dostopnosti higienskih izdelkov ženskam. Kljub temu vsaka četrta ženska še vedno nima vložkov doma. Saathi se zaveda, da izdelava in brezplačno razdeljevanje nista dovolj in se zato trudi, da ljudi na to temo tudi izobražuje.

Prejšnji članekAškenazi judi: DNK iz Nemčije priča o nastanku Aškenazi judov
Naslednji članekŠtudentje pedagoške fakultete izdajajo brošuro o interspolnosti

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.