Vasko Simoniti je minister za kulturo, ki je po mnenju javnosti ne razume. V času epidemije je bil bolj ali manj tiho, te tišine pa ni izkoristil za poslušanje, ampak za druge stvari. Delavke in delavci v kulturi ga na tak in drugačen način prosijo, naj jim prisluhne. Uspeva jim sicer ne, poskrbijo pa za to, da je Vasko Simoniti zelo zanimiva figura slovenske politike. Zakaj si je v laseh s kulturniki, mediji in delom javnosti? Verjetno zaradi takih naslovov kot je ta, po katerem lahko pošlje svoj odgovor z enakimi besedami.
Smrtne obtožbe in kulminacija prejšnjih mesecev
Devetnajstega oktobra so najemniki stavbe na Metelkovi 6 v Ljubljani prejeli pisno obvestilo o izselitvi. V pismu je bila navedena izselitev nevladnih organizacij in obenem tudi prenehanje najemnih pogodb za najem poslovnih prostorov. Kot razlog je ministrstvo navedlo prenovo stavbe in uporabo stavbe za lastne potrebe. Ministrstvo je v izjavi za javnost opozorilo, da je stavba oslabljena, nevarna za bivanje in statično sporna. Objekt je torej predviden za sanacijo. A nevladniki opozarjajo: sredstva za obnovo so v proračunu predvidena šele v letu 2023. Prostore morajo najemniki izprazniti do 31. januarja ali pa bo, skladno z zakonom, zadeva posredovana sodišču.
Aktiv delavk in delavcev v kulturi je pred dnevi točno pred ministrstvom za kulturo v Ljubljani pripravil protest. Z njim so izrazili nasprotovanje politiki na svojem področju. Po njihovih besedah želi ministrstvo pod krinko epidemije uničiti kulturo in umetnost Slovenije. Obenem pa pozvali k odstopu Vaska Simonitija. »Sklicevanje na umetniško dejanje ali nedolžno metaforično gesto je zgolj pretveza. Ti ljudje so namesto metafore izbrali dobeseden poziv k umoru, k masakru,« je povedal minister Simoniti. Minister je v izjavi komentiral prizor, ki je predstavljal pisarno po umoru: mize obrizgane s krvjo (barvo) in na mizah napisana imena delavcev. Med njimi Vasko Simoniti, Alenka Gotar, Miro Petek, Vesna Jurca Tadel in drugi. Na strani nevladnih organizacij so člani stranke Levica in (najverjetneje) vsi kulturni delavci ter nekdanji kulturni minister Dejan Prešiček, ki pravi, naj Simoniti preneha z agresivno politiko svojega mandata.
Spremembe pravilnika po mili volji
V zadnjih tednih je bil v obravnavi tudi pravilnik o strokovnih komisijah, ki bi prinesel spremembe po želji ministra in ministrstva, ne pa tistih, ki jih predstavljajo. Sporne so tri spremembe pravilnika. Prvič, sprememba števila članov komisije iz pet do sedem na tri do pet. Drugič, v komisije so lahko imenovani tudi uslužbenci ministrstva, a največ dva. Tretjič, člane komisij bi imenoval kar minister sam. Če že sam nisi izvlekel težave pri spremembah, jih serviramo na pladnju. Prva sprememba bi zmanjšala raznolikost pogledov in stališč. Druga sprememba bi v teoriji lahko pomenila, da bi v tričlanski komisiji lahko sedela dva uslužbenca ministrstva. Tretja sprememba pa bi pomenila preveliko moč ministra za kulturo. Le to pa je spremembe pospremilo z besedami, da bi to omogočilo lažje delovanje teh teles.
Radovan Cerjak je bil izvoljen zakonito
Po glasovanju državnega zbora je predstavil tudi novega nadzornika v STA. To nalogo zdaj opravlja Radovan Cerjak, ki mu opozicija in njeni podporniki očitajo neetičnost in neustreznost položaju. Predvsem na podlagi njegovih zapisov na družbenih omrežjih, a ne smemo pozabiti na nekaj drugega. Izvoljen je bil z 47 proti 35. Večina je večina.
Kaj imajo skupnega Boris Pahor, Pečečnik in zamujanje?
V poletnih dneh je ministrstvo več mesecev zamujalo z izdajanjem odločb glede vpisa v razvid samozaposlenih in pravici do plačila prispevkov. Pojasnilo pa je prišlo v stilu ministrstva za kulturo. Nekatere vloge, ki jih minister ni želel odobriti, so bile poslane v ponovni pregled in tako je morala strokovna komisija o njih odločati še enkrat, ker mnenje komisije za ministra ni zavezujoče.
Mesec dni nazaj pa je ministrstvo za kulturo odpravilo tudi kulturnovarstveno mnenje za projekt Bežigrajski stadion. Investitor, Joc Pečečnik, je ostal brez ključnega dokumenta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Stadion bo tako še naprej osamljen in bo lahko v miru zastaral. Investitor se ne bo predal, čeprav je realistično gledano spet na točki nič, že dvajsetič.
Ko pri obisku Borisa Pahorja niso nosili mask, je to komentiral z izbranimi in tragikomičnimi besedami: »Fotografirali smo se brez mask. Ob prihodu smo jih imeli. Nato pa smo ugotovili, da smo vsi zdravi.« Čudovit izbor besed nekoga, ki je koronavirus dobesedno imenoval kuga. Doktor zgodovine je koronavirus imenoval kuga. Hkrati pa je nekaj časa pred tem omenil, da škoda, povzročena na področju kulture, morda celo ni tako velika.
Izklop pogovorov in nezmožnost poslušanja tistih v stiski
Že v prvem valu je bilo le malo spodbudnih besed s strani ministrstva za kulturo tistim, ki so jih potrebovali. Zaprte so bile vse kulturne ustanove, organizacije in društva. Čeprav v skupno dobro, je le ta beseda zelo širok pojem, ki ima lahko dolgoročne posledice. Člani kulture so ministra že takrat pozvali k bolj aktivnemu delu, ki bi jim prinesel nekaj utehe, denarne ali druge. Tako se je enaka zgodba ponovila tudi v zdajšnjem drugem valu, ko so spet zaprte vse ustanove. Tudi tiste, ki jim načeloma ne bi bilo treba biti. Med njimi prav knjižnice, ki ne spadajo v osebni prevzem blaga, kot so to opisali vodilni pri upravljanju epidemije. Predsednica Združenja slovenskih splošnih knjižnic Vesna Horžen je predvidene priprave na drugi val opisala: »Predvidena je bila tako imenovana brezstična izposoja gradiva, ki ga uporabnik predhodno naroči po telefonu. Ob vseh zaščitnih ukrepih in brez stika s knjižničarji bi gradivo uporabniki prevzemali na za to določenih mestih, npr. pred knjižnico, v predprostorih knjižnice …« Po mnenju ministrstva pa izposojanja knjižničnega gradiva ni moč šteti med osebni prevzem blaga, saj je to storitev, ki se upravlja kot javna služba. Besede vladnega govorca Jelka Kacina o branju in izobraževanju so zdaj še bolj na mestu.
Akademskih petnajst je za vedno v krvi
Kulturni resor tako ostaja eden izmed tistih, kjer minister ne opravlja pravšnje komunikacije z ljudmi, ki jih predstavlja. Odkar je nastopila epidemija, je imel le dve novinarski konferenci in nekaj intervjujev, ki pa so bili le odziv na povabilo in ne povabilo k dialogu. Soočal se je z očitki kulturnikov o pomanjkanju rešitev stanja v kulturi in poslušal kritike. Nekaj jih je letelo na zmanjšanje proračuna v rebalansu, nekaj na njegove odločitve glede sprememb in veliko na njegova obdobja tišine. Ko je nekaj hvale na svoj račun prejel v prvem mandatu ministra za kulturo med leti 2004 in 2008, je to najverjetneje zapravil v tem. K sreči si je kot eden največjih zgodovinarjev naše države vsaj v neki stroki nabral toliko spoštovanja, da lahko mirno rečemo, da niso vsi za vse.
Časi so težki in primerjati stvari je prav tako nesmiselno, lahko si le ustvarjamo mnenja. Želim si le, da mi ne bi bilo treba reči škoda, ker ne pokažete toliko, kot v svoji doktrini. Škoda pa se lahko meri v več pogledih in tokrat je na vrsti kultura. Gledališča so na robu vsega, kinematografi tudi, filmska produkcija z zamrzovanjem proračuna sedi na miru. Kar pa je najbolj opazno, je to, da kultura nima svojega predstavnika, ki bi moral biti prav minister za kulturo. Kulturni delavci pa lahko vse to le opazujejo in čakajo na odločitve ministrstva, ki si za te stvari vzame čas. Ker je minister pač bivši profesor, mu tega ne gre zameriti. Vzel si je svojih akademskih petnajst. Teh petnajst prosim uporabite za začetek dialoga s sektorjem, ki ga predstavljate.
Urednik portala Student.si
Ukinite metelkovo in to cimprej s tem se strinja velika vecina prebivalcev republike slovenije!!!!!boljsevisko drhal in levaske placance ki so se zaredili notri sterat na delo nekam v evropsko unijo da bodo sprevideli kaj je zivljenje!*!*!!nepremicnina je last vseh nas slovencev in nocemo da se podganja zalega v obliki homo sapiensa nahaj tam notri-zato ukiniti cimprej!!!!!