Komentar: Te fašistoidne viže

Slovenska narodnozabavna glasba je v zadnjih dneh poskrbela za nekaj, česar se ni nadejala. Dvomim, da je to sploh kdorkoli pričakoval ali si mislil v najtemnejših predelih misli. Dr. Peter Stanković je v oddaji na Valu 202 razburil navdušence te zvrsti in iz svojih skrivališč privabil tiste, ki izražajo ravno to, kar je opisal v oddaji in je bilo vse, kar je množica izbrala iz tega. Spodnji zapis je norost, ki prečudovito paše tej norosti, ki je nastala po izidu monografije.

Fašistoidna narodnozabavna glasba izvzeta iz konteksta

Gospod Stanković je pri Založbi FDV izdal znanstveno monografijo Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe. Nekdanji panker se je v svoji študiji lotil zgodovine oziroma bolj simbolizma slovenske narodnozabavne glasbe, ki naj bi jo poslušala skoraj polovica prebivalcev naše države. Svetoval bi kar nakup monografije, a se to zdaj že bere kot neverjetna marketinška poteza fakultete. V stilu moje generacije:»Dej preber vse, preden komentiraš,« ali pa kar: »Čitaj knjigu.«

Ob predstavitvi knjige na Valu 202 je dejal: »S tradicionalnimi družbami ni nič narobe. Tradicionalne vrednote v modernem kontekstu pa so lahko problematične iz različnih razlogov. Ljudje, ki poslušajo to glasbo, živijo v tem svetu in razmišljajo izrazito uniformno: ena vrednota, en narod ‒ v nekem trenutku bodo rabili samo še enega voditelja, pa bomo tam, kjer ne bi radi bili. Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami apropriira, podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo, ne samo v Sloveniji. Nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve.«

Povedal je še marsikaj drugega in vsekakor zanimivega. Pogovor lahko poslušaš na spletni strani radia Val 202. Odgovore na to pa lahko najdeš praktično povsod.

Odgovori na besede Dr. Petra Stankovića

In kaj se je zgodilo potem? Kot pričakovano, udrihanje in razburjeno tvitanje. Odgovarjali so z leve in desne. Atomski s’desna, atomski s’lijeva, ostajanje na sredini in čakanje na najbolj nore izjave. Najprej so odgovorili tisti, ki so prvi pri takih rečeh. Twitter prekarci in na novo najdeni pesniki. Igor Pirkovič je dejal: »Dragi NZ ansambli, dragi Čuki, Ansambel Modrijani, Ansambel Spev, Alfi Nipič, Jan Plestenjak, Ansambel Nemir in mnogi drugi, nasledniki Avsenika in Slaka, zdaj veste, da ima NZ glasba fašistične nastavke. Jaz tega nisem vedel, me je pa podučil VAL 202, ki kot javni zavod, med drugim tudi izobražuje. Noro, noro, noro. Najboljše, da začnemo (začnete) pakirat.«

Spesnil je tudi naslednjo pesnitev:

Pesnitev Igorja Perkovića v odgovor besedam Petra Stankovića
Pesnitev Igorja Perkovića v odgovor besedam Petra Stankovića

Se kot avtor tega komentarja strinjam z vsem povedanim, kar je povedal profesor Stanković? Nikakor ne, a sta zelo pomembna tudi kontekst in pogled z več vidikov. Če bi se strinjal z vsemi povprek, bi bil lahko kaj kmalu predsednik in objavljal na Instagramu brez lastne identitete, le z željo po odobravanju množic. Vsekakor pa sem pripadnik kulturnih odgovorov in puščanju žaljivk ter predsodkov daleč stran od replik in pogovorov nasploh. Da je narodnozabavna glasba fašistoidna, je norost, vsekakor pa jo lahko zelo ozkogledno povezujemo s povezovanjem določene skupine ljudi.

Desnica je fašistična, levica so delomrzneži. To sta primera predsodkov in amaterskega posploševanja, ki sta zrasla iz malega, samcatega embrija resnice, ki to ni. Gre za povsem parcialno pristopanje k zadevi brez analiziranja podatkov in pregledovanja rezultatov. Enako bi lahko rekli, da je fašistoidna narodna noša, goveja župca, fertah in vse, kar je tradicionalnega za narod, če je le ta preko tradicije tudi fašistoiden. V vseh teh rečeh se lahko povprečni bralci brez znanja o pomenu besed fašizem, tradicija in narodnost zgubijo in začnejo trobiti v napačni rog.

Enako raven norosti bi imeli v primeru, ko bi dejali, da so »metalci«, ki hodijo na Metelkovo, nacisti in ne marajo »čefurjev« ter obratno tisti, ki hodijo v Paladiuma a.k.a. čefurji, nacionalisti in ne marajo metalcev. Skupen predsodek je ta, da nihče od njih ne mara gejev? Sem v tej primerjavi, ki je povsem banalna, kaj zadel? Upam, da ne in gre le za predsodek, ki sem ga slišal že prevečkrat.

Glasba za privabljanje volilnih množic

Bo glasba vplivala na mojo politično nagnjenost? Če bi Robert Golob čudežno predvajal Siddharto, če bi LMŠ predvajala Damjana Murka, če bi Levica predvajala Zlatana Čordića in če bi SDS predvajala Franca Koširja. Je Noč Modrijanov pravzaprav skrivno geslo za fašistično srečanje? Z mnogimi vprašanji lahko predsodke in ugibanja vlečemo v nedogled, nekako tako daleč kot obsedenost z Jugoslavijo in Titom ter partijo. Kaj če je želel dr. Peter Stanković v svojih besedah le postaviti past za vse tiste, ki bi jih te zmotile in iz njih zvabile besede, ki so brez pardona pokazatelj nekaterih fašističnih lastnosti. Tako je eden izmed odgovorov takle: »Komur ni všeč narodnozabavna glasba, naj se spelje, od koder je prišel.« Če tu ne gre za šolski paradoks norosti, potem ta ne obstaja. Zdaj vemo, kje je težava. O narodnozabavni glasbi je pisal nekdo, ki se mu priimek konča na »IĆ« in vsi vemo, da je to trn v peti vsem nacionalistom Slovenije in volilni skupine desne sredine. Ali se tudi tu motim? Mogoče sploh nimam pojma, o čem govorim, tako kot panker, ki govori o narodnozabavni glasbi ali povprečni tviteraš, ki v življenju ni prebral niti ene knjige, kaj šele, da ve, kaj v svojem bistvu pomeni fašizem. Mogoče.

Fantje z vseh vetrov in Edo Maajka

Težava ni v tem, ali poslušaš narodnozabavno glasbo ali čefurijado. Težava je v ljudeh samih in kako vzgajamo našo mladino. Primeri obeh so čudoviti in lahko povejo svojo zgodbo o tem, kar bi Slovenija in naša okolica mogli postati.

Fantje z vseh vetrov prepevajo o domačih vižah. »Briga me, kaj govore za domače viže. Enim všeč so, drugim ne, te domače viže. Zase pa vem eno le, da mi sežejo v srce, da imam jih rad nadvse, te domače viže.« Druga pesem z naslovom On je mladji (On je mlajši) je prevzeta s strani Edo Maajke, bosanskega raperja. Govori o ljubezni mlade Srbkinje in Hrvata, ki pričakujeta otroka. Predstavlja jo svojim staršem in opisuje sliko nacionalista, ki mu je nadvse pomembno, da se sin poroči s Hrvatico in ne četnikušo. Ljubezen sina do nje je premočna in pove tisto, kar želi povedati cela generacija, ki vojne na področju Jugoslavije ni doživela, kaj šele Jugoslavije same ali Tita. »Poslušaj oče, dovolj mi je tebe in vojne, ustašev in četnikov, partizanov in domobrancev. Ljubim jo bolj kot ti domovino, Tudžmana in generale, jaz ljubim njo in briga me za ostale,« je zelo slab prevod njegove pesmi.

Mogoče ja, mogoče ne … Verjetno ne

Pesmi, pripisane določenemu narodu, ne pomenijo, da gre za fašističen narod. Nikakor pa ne smemo zaviti stran od delčka tistega, kar je povedal dr. Stanković v predstavitvi monografije in monografiji sami in to je prilagajanje tradicionalnih vrednot modernemu svetu. Ta se spreminja in tudi tradicija se v nekaterih pogledih mora. Če se je lahko cerkev, ki je še daleč od pravila, kaj šele morale, bi se lahko tudi nekdo drug. Tu vstopamo že v drugo posploševanje, zato bom končal drugače, z nekaj mogočnostmi.

Dejstvo je, da v narodnozabavni glasbi za zdaj ni bilo prostora za sprejemanje »drugačnosti« kot take. Mogoče je čas, da se to zgodi? Mogoče je čas, da nas ne zmoti mnenje vsakega posameznika, ki ne misli enako? Mogoče je le čas, da pustimo slabe stvari za sabo in vseeno ohranimo tradicijo, a prirejeno in ne fašistično? Mogoče pa naj folk ne hodi tako ozkogledno skozi življenje in bo vse boljše? Mogoče. Ampak verjetno ne. 

Urednik portala Student.si

Prejšnji članekValentinova raziskava: Slovenci smo radi v zvezi
Naslednji članekNapovednik serije Gospodar prstanov: Prstani moči in prvi nemir oboževalcev

Urednik portala Student.si

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.