Ludwiga van Beethovna, splošno obravnavanega kot enega največjih skladateljev na svetu, so pestile mnoge zdravstvene težave.
Zgodbe o njegovi genialnih skladbah kljub izgubi sluha v zgodnjih letih so dobro poznane javnosti, nekoliko manj znane pa so druge težave z zdravjem, ki jih je umetnik imel.
Znanstveniki so nedavno nazaj dobili vpogled v njegove kronične zdravstvene težave in v družinsko zgodovino – in vse to iz pet ohranjenih vzorcev skladateljevih las.
Skladateljeva oporoka
Nihče ne more zagotovo reči, kaj točno je bil Beethovnov vzrok smrti; splošno sprejeta teorija je, da je vzrok bila ciroza jeter. V zadnjih sedmih letih življenja je namreč doživel vsaj dva napada zlatenice, ki je povezana z boleznijo jeter.
Dan po njegovi smrti leta 1827 sta njegova sodelavca v skritem predalu v njegovi pisalni mizi odkrila več dokumentov. Med njimi je bil eden napisan 25 let prej, naslovljen pa je bil na Beethovnove brate.
V dokumentu je umetnik priznal, da ga je prizadela izguba sluha, ki se bo z leti samo še slabšala. V njem je tudi prosil, da njegov najljubši zdravnik Schmidt podrobno opiše njegove bolezni in podatke naredi javne; ampak šele po njegovi smrti.
Žal je zdravnik umrl pred skladateljem; po odkritju oporoke pa so strokovnjaki vseeno želeli spoštovati Beethovnovo zahtevo in z raznimi raziskavami poskusili določiti najbolj verjetne vzroke njegove smrti.
V sodobnejšem času so na tem področju naredili napredek, zahvaljujoč nenavadnemu viru – njegovim lasem.
Avtentikacija pramenov las
Strokovnjaki so v roke dobili osem pramenov las iz javnih in zasebnih zbirk. Med procesom avtentikacije so tri izločili; enega zato, ker je bil preveč poškodovan za uspešno analizo, druga dva pa zato, ker se je izkazalo, da nista pripadala Beethovnu.
Za ostalih pet so ugotovili, da izvirajo iz enega samega moškega posameznika s predniki in vzorci poškodb DNK, ki so skladni s poreklom od Ludwiga van Beethovna. Po sklepanjih naj bi bili odstriženi enkrat v zadnjih sedmih letih njegovega življenja.
Avtentičnost podpirajo tudi dokumentarni dokazi. V zabeleženih primerih so bili zgodovinski skrbniki las Beethovnovi znanci, glasbeniki, učenjaki, zbiratelji, navdušenci in razne ustanove.
Zdravstvene težave
Znanstveniki niso uspeli identificirati genetskega vzroka za Beethovnovo izgubo sluha ali za želodčne bolezni, zaradi katerih je trpel hude bolečine.
Odkrili so pa genetsko tveganje za bolezen jeter ter okužbo z virusom hepatitis B vsaj v zadnjih mesecih njegovega življenja.
Zauživanje alkohola v velikih količinah je tudi dokazan dejavnik pri spodbujanju ciroze jeter. Več Beethovnovih sodobnikov je vztrajalo, da je ta alkohol pil zelo zmerno, eden od njegovih bližnjih prijateljev pa je vseeno priznal, da je v letih pred smrtjo spil vsaj liter vina za kosilo – in to vsak dan.
Ta trditev je medicinske biografe vodila k zaključku, da je bil skladatelj odvisen od alkohola. Vsekakor tudi to prispeva k razlagi bolezni jeter; velike količine alkohola v kombinaciji z njegovo genetsko predispozicijo predstavljajo zelo verjetno vzročno razlago.
Iz izvedenih analiz so ugotovili tudi, da je bil Beethoven okužen z virusom hepatitis B – DNK virusa se namreč shranjuje med drugim tudi v laseh.
Virus se prenaša preko spolnega kontakta, od matere k otroku med rojstvom ali ob kontaktu krvi s kontaminiranimi instrumenti. Po desetletjih okužbe z virusom so zelo verjetne komplikacije v zvezi z jetri.
Izvedene analize niso dovolj natančne, da bi lahko določile točen čas okužbe z virusom hepatitis B, očitno pa je, da je to staknil najkasneje v parih mesecih pred smrtjo.
Kronična perinatalna ali otroška okužba z virusom bi močno poslabšala genetsko tveganje za cirozo. Okužba kasneje v življenju pa pomeni manjšo relevantnost pri tem.
Podatkov o času okužbe žal torej nimamo, vseeno pa strokovnjaki sklepajo, da je vzrok njegove smrti ciroza jeter, povzročena z okužbo s hepatitisom B, genetsko predispozicijo in odvisnostjo od alkohola.
Neujemanje DNK
Beethovnovi lasje so razkrili še eno stvar, ki je strokovnjaki niso niti iskali.
Ob primerjavi njegovega genetskega profila z DNK živečih sorodnikov v Belgiji so ugotovili, da ne gre za popolno ujemanje.
V vzorcu las umetnika namreč ni bilo ujemanja s kromosomom Y, ki ga na potomce posreduje oče. Logično je torej sklepati, da se je na neki točki v zgodovini te družine odvila afera zunaj zakona po očetovi strani, katere rezultat je bil otrok.
Junior novinar
