Darwinovega reka o preživetju najmočnejšega ne razumemo pravilno

Charles Darwin, slavni naturalist in avtor evolucijske teorije, je postavil rek, da najmočnejši preživi. Ta rek pa smo si zelo dolgo napačno razlagali in menili, da je najboljši lahko le agresiven in fizično dominanten ter močan človek. Najmočnejši pa je dejansko tisti, ki je sposoben reprodukcije in nadaljevanja rodu.

V 19. stoletju je Darwin oblikoval teorijo evolucije, v kateri je dejal, da so se vse vrste tekom zgodovine razvile s pomočjo naravne selekcije. Rek o preživetju najmočnejšega je postal sinonim za Darwinovo neverjetno delo. Koncept pa dejansko napačno razumemo kot nasprotje med močnimi in šibkimi.

Napačno razumevanje teorije

Preživetje najmočnejšega in njegovo napačno dojemanje je bilo dejansko zelo škodljivo. Ideja je bila zlorabljena v politične namene, s katerimi so dosegli sodelovanje in strinjanje ljudi. Če zdaj pogledamo v čas nacistične Nemčije, si ne moremo zamisliti, kako so ljudje lahko sodelovali in se strinjali s to ideologijo.

Auschwitz Ta rek lahko vidimo celo zdaj, ko se svet ukvarja s pandemijo. Ker naj bi novi koronavirus okužil in ubil predvsem starejše, si pravimo, da je to pač naravni zakon. Rek preživetje najmočnejšega smo si interpretirali kot to, da je za uspeh treba biti alfa samec. Dejansko pa to ne deluje na tak način, ne v naravi in ne v korporativnem okolju. Pri alfa samcih namreč ne razumemo, da je cena tega položaja zelo visoka.

Preučevanje šimpanzov vodi v presenetljiva odkritja

Znanstvenika Vanessa Woods in Brian Hare sta 15 let preučevala vrsto šimpanzov, da bi ugotovila, kakšno je njihovo vedenje. Šimpanzi so na primer znani po tem, da so zelo prijazni, imajo pa tudi temno stran, saj ubijajo drug drugega in to počnejo sistematično. Opice bonobo, posebna vrsta šimpanzov, pa tega ne počnejo. Zakaj? Kaj v njihovi psihologiji jim to onemogoča?

Šimpanz sedi in je žalostenOpice bonobo so se razvijale v precej izoliranem okolju, zato so se lahko oblikovala prijateljstva, predvsem med samicami. Lažje je bilo delati v skupnosti, deliti hrano in skupaj vzgajati otroke. In ker so bile prijateljice, niso prenašale moške agresije. Samci tako niso bili izbrani na podlagi svoje agresije, pač pa prijaznosti. Če se kak samec ne obnaša ravno najbolj prijazno, se samice združijo in ga nekako popravijo.

Podcenjena prijaznosti

Ravno homo sapiensi smo odličen primer, kako pomembna je prijaznost, saj smo obstajali z najmanj štirimi drugimi človeškimi vrstami v zadnjih 100 000 let. Čeprav smo včasih mislili, da smo prevladali zaradi večjih možganov, se je to izkazalo za napačno. Neandertalci so namreč imeli enako velike možgane, že oblikovano kulturo, podobno tehnologijo in so bili dejansko močnejši. Zakaj so potem izumrli?

Glava neandertalcaOb iskanju dokazov sta raziskovalca ugotovila, da imamo ljudje dejansko prijazne obraze. To dokazuje, da imamo v genih zapisano selekcijo za prijaznost. Vseeno pa imamo temačno stran. Ko začutimo grožnjo naši skupini, smo lahko do zunanje skupine izredno nasilni in kruti. Pravzaprav jih skoraj ne vidimo kot človeška bitja.

Kako lahko preprečimo, da do tega pride? V prvi vrsti moramo slaviti demokracijo z vsemi njenimi napakami. Drugi korak pa je ta, da moramo pomagati vzpostavljati prijateljstva med različnimi skupinami. Na ta način preprečimo dehumanizacijo teh ljudi in vidimo vse kot nam enake.

Urednica revije Študent

VIRBBC
Prejšnji članekPovprečen Slovenec na leto zavrže 68 kilogramov hrane. Pa ti?
Naslednji članekPohvalno: od avtobusnih sedežev do košar za živali

Urednica revije Študent

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.