Geologi potrdili najstarejši padec meteorita na Zemlji

Krater star več kot 2 milijardi let

Naš planet so od nastanka bombardirali nešteti asteroidi in kometi – še bolj kot Luno, ki jo krasi nešteto kraterjev. Danes je na nenehno spreminjajoči se površini Zemlje ostalo le nekaj vidnih brazgotin, ki nam lahko povedo zgodbe.
Avstralska sorazmerno stabilna in starodavna pokrajina ne skriva le največjega izmed kraterjev, znanstveniki zdaj verjamejo, da vsebuje tudi daleč najstarejšega.

»Ko nam je rezultat pokazal starost 2.229 milijard let, so nam šli lasje pokonci.« je za ScienceAlert povedal geokemik Aaron Cavosie z univerze Curtin v Avstraliji. »Za ta krater vemo že skoraj 20 let, vendar nihče ni ugotovil, da je najstarejši do zdaj.«

Krater Yarrabubba je masivni vtis v zahodnem avstralskem obrobju, širok približno 70 kilometrov

Trk tega meteorita je vedno veljal za starodavnega, vendar sodobna geološka datiranja kažejo, da je ta primer več kot 200 milijonov let starejši od naslednjega najstarejšega kraterja. Če bi človek predstavljal konico nohta na časovni premici iztegnjenih rok, bi trk v Yarrabubbi padel v sredino prsi. Kar je približno polovica starosti Zemlje.
To vemo, ker ko je meteorit udaril, je skozi območje poslal visokotlačni udarni val, ki je razbijal atome in poškodoval minerale.

»Po tem, ko udarni val preide skozi skale, se stisnejo kot vzmet,« je povedal Cavosie.
»Ko se sprostijo, se takoj segrejejo na temperature, višje kot v vulkanu. Zaradi tega nekatere skale v središču udarcev izhlapijo, druge pa se le stopijo pri visoki temperaturi, pogosto nad 2.000 stopinj C°«

Uran se enakomerno pretvorja v svinec z znanim tempom, toda ko se te kristale nenadoma šokira in segreje, se instantno znebijo vsega svinca in resetirajo ‘izotopsko uro’. Vrtenje milijard let nazaj na tej časovni premici je izredno težko. Zahteva zbiranje drobnih izotopskih sledi v kristalni strukturi zrnca, ki je debeline lasu.

Na srečo je imel Yarrabubba ravno tisto, kar so iskali raziskovalci

Krater je bil ustvarjen na koncu obdobja, ki ga običajno imenujemo Snežna kepa. Čas, ko so se ozračje in oceani razvijali in postajali bolj nabiti s kisikom, celine pa so bile prekrite z ledom.
To pomeni, da ko je meteorit udaril na Zemljo pred več kot dvema milijardama let, je morda trčil v celinsko ledeno ploskev. To je sprožilo erupcijo ogromne količine kamenja, pepela in prahu. Kot velik izbruh vulkana.

Znanstveniki so s simulacijami izračunali, da se je v ozračje razširilo med 87 bilijonov in 5000 bilijonov kilogramov vodne pare. Ker je voda učinkovit toplogredni plin, je to morda pomagalo spremeniti podnebje in odtaliti planet.

To je le potencialni scenarij; o takratnih podnebnih razmerah znanstveniki še vedno razpravljajo. Avtorji študije še vedno trdijo, da če upoštevamo, da je atmosfera Zemlje vsebovala le del današnjega kisika, obstaja možnost, da bi bili klimatski učinki hlapov H2O, ki so se  sprostili v atmosfero zaradi udarca, globalno pomembni.
Takšni kraterji so dragocena okna v Zemljino preteklost, vendar je na svetu le okoli 190 teh struktur. Veliko pa jih je težko razlikovati od tektonske deformacije.

Meteoriti vplivali na nastanek današnjega podnebja

Paleo klimatski znanstvenik Andrew Glikson je za avstralski radio povedal, da čeprav je datiranje »odlično«, je po njegovem mnenju najstarejša znana udarna struktura meteorita na Grenlandiji še 800 milijonov let starejša.  Čeprav trenutno poteka ostra razprava o tem, ali je to strukturo dejansko ustvaril meteorit.

Ne glede na rezultate te razprave, raziskave Yarrabubbe kažejo, da so izredno stari trki meteoritov lahko na našo podnebno zgodovino vplivali v velikem obsegu.
Po besedah Cavosia, tovrstna znanstvena odkritja ponovno pišejo zgodovino in nas informirajo o zgodnji Zemljini evoluciji.

Alen Krapež

Novinar