Udarci vplivajo na poroznost in strukturo lun in planetov bolj izrazito, kot so znanstveniki domnevali, kar povečuje njihovo potencialno primernost za življenje. Preučevanje vpliva teh udarcev na planetarna telesa, asteroide, lune in druge kamnine v vesolju pomaga planetarnim znanstvenikom razumeti zunajplanetarno geologijo, zlasti kje iskati dragocene snovi, vključno z vodo, ledom in morda celo mikrobnim življenjem.
Razumevanje zunajplanetarne geologije
Močneje ko udarimo po nečem – žogici, orehu, geodi –, večja je verjetnost, da se bo razbila. Ali pa, če ne razpade, vsaj izgubi nekaj svoje strukturne celovitosti, tako kot igralci bejzbola udarjajo po novih rokavicah, da postanejo mehkejše in prožnejše. Nastanejo velike ali majhne razpoke, ki so nema, trajna priča udarcu.
Preučevanje vpliva teh udarcev na planetarna telesa, asteroide, lune in druge kamnine v vesolju pomaga planetarnim znanstvenikom, kot sta Brandon Johnson, izredni profesor, in Sean Wiggins, podoktorski raziskovalec, na oddelku za zemeljske, atmosferske in planetarne znanosti na univerzi Purdue, razumeti zunajplanetarno geologijo, zlasti kje iskati dragocene snovi, vključno z vodo, ledom in celo morebitnim mikrobnim življenjem.
Vsako trdno telo v Osončju nenehno pretresajo veliki in majhni udarci. Celo na Zemlji so vsako posamezno točko prizadeli vsaj trije veliki trki. Johnson, Wiggins in njuna ekipa so kot testni objekt uporabili luno, da bi količinsko opredelili povezavo med udarci in poroznostjo planeta.
Foto: qimono iz Pixabay
Uporabili so podatke o lunini gravitaciji
Raziskovalci so uporabili obsežne podatke o lunini gravitaciji in podrobno modeliranje ter ugotovili, da lahko ob trku velikih teles v luno ali katero koli drugo planetarno telo ta vpliv vpliva na površine in strukture tudi zelo daleč od točke trka in globoko v samem planetu ali luni. Ta ugotovitev pojasnjuje obstoječe podatke o luni, ki so znanstvenike begali.
»Nasina misija GRAIL (Gravity Recovery and Interior Laboratory) je izmerila gravitacijo lune in pokazala, da je lunina skorja zelo porozna do zelo velike globine,« je dejal Johnson. »Nismo imeli opisa, kako lahko luna postane tako porozna. To je prvo delo, ki zares kaže, da lahko veliki udarci razbijejo lunino skorjo in vnesejo to poroznost.«
Foto: Pexels iz Pixabay
Razumevanje tega, kje so planeti in lune razpokani in zakaj, lahko pomaga usmerjati raziskovanje vesolja in povedati znanstvenikom, kje je najboljši kraj za iskanje življenja. Povsod, kjer se srečujejo in medsebojno delujejo kamnine, voda in zrak, obstaja možnost za življenje.
»Veliko je razlogov za navdušenje,« je dejal Wiggins. »Naši podatki pojasnjujejo skrivnost. Ta raziskava ima posledice za zgodnjo Zemljo in Mars. Če je takrat obstajalo življenje, so se občasno pojavljali veliki udarci, ki so sterilizirali planet in izsušili oceane. Če pa je obstajalo življenje, ki je lahko preživelo v porah in medprostorih nekaj sto metrov ali celo nekaj kilometrov globoko, je lahko preživelo. V njih bi se življenje lahko skrilo pred tovrstnimi udarci. Te ugotovitve imajo veliko možnosti za usmerjanje prihodnjih misij na Marsu ali drugje. Pomagajo nam lahko usmeriti iskanje in nam povedo, kje naj iščemo.«
Novinar
