Zjutraj preberem časopis. Tekom dneva, ko sem na poti z avtom, poslušam radio. Zvečer na televiziji gledam dnevnik. Smejim se.
Smejim se temam, ki polnijo naše medije, smejim se načinu podajanja novic, smejim se komentarjem ljudi na najvišjih položajih v državi. Smejim se ljudem, ki se ukvarjajo s primitivnimi stvarmi. Smejim se situaciji v naši državi. Zamislim se.
Zamislim se, razmišljam o sebi. O mojih temah, novicah in komentarjih. Zamislim se nad svojo prihodnostjo v tej državi. Zamislim se in postanem panična, pasivna, ne smejim se več. Zamislim se in obmolknem. Odločim se. Namerno preneham listati jutranji časopis, poslušati radio v avtu in gledati večerni dnevnik. Vso negotovost, paničnost in negativnost namerno pustim nekje zadaj. Odločim se in se sama aktiviram. Ne boste verjeli, ampak spet se smejim.
V času, ko v naši državi vlada kriza, ko se politiki večinoma ukvarjajo sami s seboj, preostali prebivalci naše državice pa s tem, kako preživeti mesec, smo mladi izpostavljeni predvsem kot velika gmota ljudi, ki je previsoko izobražena na napačnih področjih in zato v naši državi tudi zelo slabo zaposljiva. Javnost med mlade pošilja sporočilo, ki vsako leto več študentov prepriča, da se odločijo za študij, delo ali celo življenje v tujini. Mladi postajajo neaktivni, politična javnost jih ne zanima, ravno tako kot politične javnosti ne zanimajo oni. Začaran krog? Zagotovo ne!
V vsej situaciji, ki ji javnost rada pravi kriza, je vedno več mladih, ki želimo biti aktivni, ki želimo poskrbeti za svojo prihodnost, ki ne želimo biti odvisni od drugih, ki želimo soustvarjati nove zgodbe, ki si želimo polnega življenja v pravem pomenu besede. Žalostno je le, da to v naši državi vidi in spoštuje le malo ljudi, še manj jih zna to izkoristiti in ceniti.
Odkar študiram, tudi sama aktivno sodelujem v Študentski sekciji Slovenskega društva za odnose z javnostmi (ŠS PRSS), ki je le eno izmed aktivnih prostovoljnih študentskih društev. Skozi dosedanje delovanje v društvu sem spoznala ogromno novih ljudi, sodelovala na mnogih različnih projektih, pridobila ogromno prakse in relevantnih kompetenc ter, najbolj pomembno, spoznala in nadgradila sebe kot osebo. Želim si, da bi širša javnost, predvsem ljudje na najvišjih položajih, končno opazili, da smo mladi zelo proaktivni, da si želimo sprememb in da je formalna izobrazba le podlaga za boljše delovanje v praksi, ki pa je mladi žal dobimo premalo.
In še odgovor na moje vprašanje: Ali svet stoji na mladih? Mladi ta svet držimo pokonci. Samo upam pa lahko, da to dejstvo kmalu sprevidijo tudi drugi.
Nina Dajčer
Študentska sekcija Slovenskega društva za odnose z javnostmi
