Ameeeerika!

Pravkar sklepam nekajmesečno bivanje v „deželi priložnosti“.

Kljub temu da sem ga po mnenju neke pravne teorije (za posebej zvedave – teorija eksteritorialnosti) zaradi narave svojega dela v glavnem preždel na slovenskem ozemlju, sem kljub temu doživel neke vrste ameriško izkušnjo.

Pred samim prihodom sem imel do države zaradi njene vloge v svetu precej mešane občutke. Pričakovanja in predstave pa vendarle niso vedno enake dejanski izkušnji. Ker je pozitivizem „in“, bom v res kratkem orisu začel s pozitivne stvari.

Prijaznost in vljudnost Američanov. Najlepši primer sem izkusil v nekem telefonskem pogovoru, ko je gospa na drugi strani, potem ko je izvedela, kar jo je zanimalo, povprašala še po mojem imenu in po mojem odgovoru in črkovanju komentirala, kako lepo ime da imam in kako dobro da znam črkovati. No ja, smešno že smešno, dene pa vseeno dobro. Prijaznost in vljudnost seveda najbolj prideta do izraza predvsem pri gostincih, željnih (tukaj kar obvezne) napitnine. Čeprav potem, ko se pride natakar v času ene bolj ali manj romantične večerje petkrat prepričat, da je z jedci vse v redu, postane zadeva že dokaj nadležna, sta vseeno imenovani vrlini vredni občudovanja in v zdravi meri tudi posnemanja.

Spoštovanje prava je naslednja. Medtem ko je pri nas iskanje bližnjic in izmikanje upoštevanju pravnih norm neke vrste ljudski običaj, ki širše gledano običajno nima najboljših posledic, tam, npr. ob cesti stojijo povsem resno mišljeni napisi: „Vozite počasi – to ni le prav, to je Zakon!, „Ne kurite – to je Zakon in z Njim lahko živimo!“. Američani v pogovorih zadovoljno razkrijejo svoj vtis, da z vidika prava nihče ni nedotakljiv. Pa pri nas?

„Pozitivističen“ pristop do problemov – pri rednem spremljanju novic in komentarjev o ekonomskem položaju države mora biti človek v Sloveniji resnično že kar mojster, da ne podleže občutku apatije in brezperspektivnosti. Čez lužo je govora predvsem o priložnostih, izzivih in manj o težavah, problemih. Različen izraz za opis enake stvari nedvomno ustvarja drugačen odnos.

Precej je najti tudi negativnega. V zadnjem času najbolj odmeva razprava glede omejitve dostopa do orožja na način, da bi se preverila morebitna kazenska evidenca ali drugače izražena neprimernost kupca orožja. Izid glasovanja v Senatu je bil veliko razočaranje za predsednika Obamo, saj Senat kljub večini demokratov ni potrdil predlaganih sprememb. Kasneje se je izkazalo, da je vsaj del volilne kampanje številnih senatorjev finančno podprl zloglasno ameriško orožarsko združenje (National Rifle Association – NRA). Kljub temu da se mi je rezultat glede na, milo rečeno, razumno omejitev dostopa do orožja, zdel presenetljiv, sem v nekaj pogovorih odkril, da so vsaj nekateri (recimo temu običajni) Američani prepričani, da orožje potrebujejo za obrambo.

Drug primer, ki mi je stopil v oči, je medijsko precej manj „pokrit“ – način prodaje zdravil v trgovinah. Moj pogled je seveda predhodno zaznamovan z našo ureditvijo, kjer so (prosim morebitne bralce farmacevte, da ste milostljivi pri ocenjevanju mojega laičnega izrazoslovja) predmeti, opredeljeni kot zdravila, dostopni le v lekarnah. V ZDA je drugače, saj jih je moč dobiti tudi v „hibridnih“ prodajalnah (delno lekarna, delno običajna trgovina). Brez posvetovanja oz. vsaj prisotnosti farmacevta lahko pridemo do precej močnih zdravil proti bolečinam, ki so pakirana v takih količinah, da najmanjši vsebuje okrog 100 tablet. Že iz samega olajšanega dostopa do ne ravno nedolžnih zdravil pogosto izvira njihova pretirana in nenamenska uporaba, kar po mojem skromnem vedenju pač ne pomeni nič dobrega.

Lahko bi se razpisal tudi o pasteh individualizma in večje premoženjske neenakosti, vendar o tem kaj več kdaj drugič.

Ne glede na orožje in zdravila je vsako daljše bivanje v tujini gotovo večplastno koristna izkušnja. Presenetljivo povsod dobivam enako vprašanje – ali se nameravam vrniti domov? Moj odgovor je bil spočetka odločno pritrdilen, vendar sčasoma – na lastno presenečenje – vedno težje vnaprej izključujem možnost, da bi se moj odgovor na to vprašanje morda utegnil kdaj spremeniti. Podobno baje razmišlja vse več mladih. Bomo videli.

Blaž Božnar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.