Dovolimo dihati

Letos so k sreči odpadli moji plani, ki so med drugim vključevali tudi to obvezo, da obiščem vse sorodnike in izpolnim vsa njihova pričakovanja. Včasih se nam zgodi, da nam plane prekrižajo kakšni nepričakovani dogodki ali celo ljudje. Na koncu pa ugotovimo, da je prav lepo, da se nam plani niso izpolnili. Zdi se nam celo, da smo veliko bolje izkoristili čas. Tako je bilo letos z menoj, ko sem zaradi službenih obveznosti mogla odpovedati svoje plane. Vse skupaj se mi je zdelo nepravično, krivično in nezaslišano. A drugega ni bilo kot, da sprejmem dejstvo in se sprijaznim s tem, da ne more vedno biti “po moje” in uspelo mi je celo samo sebe prepričati, da je mogoče to za nekaj dobro. In je tudi bilo. Zame.

Ko sem končala z delovnimi dnevi, so nastopili vmesni nedelovni, a bilo je premalo časa za kašne večje potepuške podvige. Zato sem se času, ki sem ga imela na razpolago, prepustila brez pretiranega planiranja. Po ne vem kako dolgem času sem lahko spala in spala in spala in tako je bilo lepo, da nisem mogla nehati spati. Potem sem poležavala in poležavala in brala in se družila s prijatelji in v resnici sem spet počela stvari, ki jih rada počnem, pa si ne vzamem čas zanje. In nobenih problemov ni bilo, dokler nisem vmes prišla v službo in bila bombardirana z vprašanji “kaj si pa ti počela med prazniki? kam si pa kaj šla? kako to? zakaj to? ” in podobno. Nisem se mogla otresti enega čudnega nelagodnega občutka. Ne znam opisati. Pravzaprav so me prav malo čudno gledali, kot češ, kako sem lahko tako preživela največji družinski praznik?!

Odnosi v službi me v bistvu prav izčrpavajo. Samo delo, čeprav je energetsko tudi zahtevno, me nikoli tako ne izčrpa kot me odnosi. Ne zmorem razumeti določenih ljudi, njihovega obnašanja in razmišljanja. Vsakič, ko si rečem, da se ne bom več s tem ukvarjala, me nekdo preseneti, vrže iz tira in potem spet premišljujem o teh ljudeh in jih poskušam razumeti. Ravno to mi pobere ogromno energije.

Včasih imam celo prebliske, da je z menoj nekaj narobe. Kako ne zmorem razumeti mojih najbližjih sodelavcev in si s tem grenim življenje, saj z njimi moram preživeti več časa kot z domačimi. Ampak enostavno ne zmorem doumeti, kako si lahko ljudje lastijo pravico vtikat se v tuja življenja, kot da so njihova. Sprašujem se ob tem, čigavo življenje kdo živi, vsak svojega ali vsak tujega.

Kaj za vraga koga briga kje in na kakšen način nekdo živi, ko ga ni v službi. Kakšne znamke posode uporablja, kaj kuha, kaj je jedel, kolikorat imel spolne odnose, kdaj bo imel otroke in zakaj jih še nima. Kako naj razumem ta bitja, ki ti ne pustijo niti malo tvoje intime! In kako naj jih razumem, ko o meni mislijo, da sem čudaška, ker to ne želim z njimi deliti. A je to toliko nenavadno, ko mislim, da podatek koliko velike spodnjice nosi moj partner nič ne bi smele zanimati moje sodelavke. Ali se motim?

Ne vem. Včasih sem zmedena. Odnosi so zapletena stvar. Vse sorte odnosi so. Družinski, partnerski, službeni, prijateljski, kolegialni, poslovni. Vsi odnosi niso enaki. In jaz jih poskušam in želim ločevati. Ljudje imamo neki privatni jaz in socialni jaz. In prav je tako. V nekaterih bolj intimnih odnosih smo se pripravljeni bolj razkriti, v drugih recimo službenih pa nekoliko manj. Mnogokrat ljudje zbrkljamo vse skupaj in želimo imeti v službi neke hudo prijateljske odnose. In to na vsak način. Takrat to zame postane obremenjujoče in zoprno. Rada imam svoje sodelavce, ampak imamo v marsikaterem smislu različne poglede na stvari, življenje. Ne družijo nas niti podobne vrednote, niti podobni načini zabave, preživljanja prostega časa. V takih situacijah imam rada, da eni druge spoštujemo, službeno korektno sodelujemo in pustimo eni druge živeti svoje življenje. Sovražim neobzirnost ljudi, ko poskušajo vsiliti nekaj svojega in takrat postanejo prav nadležni. Lepo se je družiti s sodelavci, ampak ne vsako popoldne. Prav tako je lepo iti na kavo in poklepetati o raznoraznih stvareh. Ampak, ko si pa lastijo pravico, da te posiljujejo s svojimi stališči in tvojih želja ne spoštujejo, temveč celo obsojajo, je to nič drugega kot pretiravanje.

Spoštujmo druge, da so edinstvene enote tega univerzuma. Spoštujmo njihove želje. Delajmo na tem, da smo občutljivi do drugih ljudi vsaj toliko, da zaznamo koliko blizu nas želijo spustiti in to spoštujmo. Ne vsiljujmo se. Dobre odnose imeti ne pomeni biti prijatelj z vsakim, ki ga srečaš v življenju. Daj priložnost, da ti pokaže, da je kljub temu, da te ne spusti tako blizu, v svoj intimni prostor, je lahko zelo v redu človek in vzdržuj z njim dober službeni odnos. Naj bo raje dober delovni kolega kot slab prijatelj. Odnos ni sam po sebi umeven, potrebuje obe strani. Zato se včasih zamislimo tudi sami nad sabo. Jaz sem se že večkrat. Ko bi se vsaj še drugi.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.