Intelekt in še več

Ob začetku novega študijskega leta vam želim dober začetek, veliko zdravja (saj si ne boste mogli privoščiti bolezni, zavarovanje namreč ni več zastonj) ter uspešen konec, ki naj bo pred vami kot vizija oz. cilj, h kateremu stremite. Iskreno povedano, ne vem, kaj bi vam svetovala ob tokratnem začetku leta, saj že vse več ali manj veste. Čas pa tudi postavi vse na svoje mesto. Zato se bom izogibala dajanju nasvetov in bom govorila o poslanstvu študentov, bodočih intelektualcev.

Vsak dijak, ki se odloči za vpis na fakulteto, ima neko vizijo o tem, kaj bo postal po končani fakulteti in kaj vse mu bo ta papir prinesel. Ljudje, ki dokončajo fakulteto, postanejo pomemben člen v družbi, pridobijo določene vloge, s tem tudi določen ugled in seveda odgovornost. Redkokdaj kot študentje začetniki o tem na tak način razmišljamo. Lahko bi k temu dodala “k sreči”, saj bi bilo prezgodaj še to breme že na začetku nositi s seboj.

Pod besedo intelektualec si lahko predstavljamo različne ljudi, nekoga, ki je dokončal fakulteto, ali nekoga, ki ga vidimo na televiziji “v resnih oddajah s kravato”, novinarja, profesorja, politika, pisatelja, podjetnika ali znanstvenika. Kot študentka v prvem letniku sem občudovala tovrstne ljudi in se spraševala, kdaj bom jaz lahko tako kot oni, intelektualka. Vedno sem imela občutek, da so to nekako posebni ljudje, ki živijo neko posebno življenje, uživajo nekakšen poseben status in se enostavno imajo fajn. In iz spoštovanja do takih ljudi se mi je razvilo neko strahospoštovanje, ki ga ponavadi imamo do avtoritet, ter sem nemalokrat v družbi takih čutila nekakšno zadrego, počutila sem se “zeleno”, nezrelo. Po mojem mnenju, mnenju takratne brucke, si moral vsaj dokončati fakulteto, da si se lahko štel v to skupino posebnih ljudi, nekih veleumov, ki uporabljajo svoj intelekt za doseganje višjih ciljev. Šele s tem bi lahko pridobila kredibilnost in priznanje, da nekaj vem.  Sama sebi se v kasnejših letih fakultete še nisem zdela nič bolj intelektualka in na koncu tudi ni bil nič kaj bolj poseben občutek, da sem nekaj zelo več. V kasnejših letih po zaposlitvi sem imela občutek nevednosti in čutila sem breme odgovornosti, na katero me na fakulteti s teorijo niso mogli pripraviti. Spoznala sem z neke druge, bolj realne plati, da pravzaprav biti intelektualec sicer pomeni, da morda znaš dobro uporabljati svoj um, da bi znal reševati ali vsaj razumeti zapletene probleme z različnih področij, vendar da to še zdaleč ni vse. K sreči se me občutek posebnosti ni prijel.

Srečujem pa tudi ljudi, ki po svetu hodijo s pretirano “dvignjeno glavo” ter na druge gledajo zviška. Nedolgo nazaj sem poslušala eno gospo, ki se ima za “visoko cenjeno” in je “težka” intelektualka, kako govori o svojih sodelavcih in profesionalnih kolegih. Nek poseben, a istočasno prazen ponos je vil iz njenega pripovedovanja, da se mi je utrnila misel, da sem jaz verjetno nekoč v prvem letniku tudi želela, da bi bila “toliko” pametna in da bi me drugi občudovali. K sreči kmalu sem ugotovila, da je bila to moja popolnoma napačna predstava o intektualcih. To, kar sem si jaz predstavljala o njih, bi lažje opredelili z izrazom posebneži ali še bolje naduteži.

Danes ugotavljam, da si kredibilnosti intelektualca ne pridobiš le z znanjem in delavnostjo. Ne pomaga ti deset nazivov, če pozabiš biti človek v smislu pravega odnosa do drugih ljudi. Če ne znate svojega znanja pokazati, svojega mnenja izraziti na pravi način, je lahko vaše govorjenje kvečjemu hvalisanje. Z nezdravim načinom dokazovanja avtoritete, ko druge ponižuješ in sebe poveličuješ, si, vsaj v mojih očeh, uničuješ kredibilnost. Pokazati je potrebno tudi neko ljudskost in dostopnost. Predvsem pa je pomembno dovoliti si pogledati stvari tudi iz drugih zornih kotov. Upoštevati drugačno mnenje. In dovoliti si priznati, da smo tudi sami samo ljudje. Intelektualci imamo še bolj pomembno nalogo v družbi kot samo pokazati, kaj znamo. Velikokrat pride do situacij, ko se moramo recimo postaviti za stroko. Ali mogoče za pravice drugih, tudi manj izobraženih kolegov. Intelektualci lažje dobimo priložnost in včasih lahko na kaj opozorimo in s tem vplivamo. Ob tem se je potrebno torej zavedati odgovornosti, ki jo prevzemamo, ko se odločimo za pot študiranja. Imejte vizijo in ji sledite, a ne izgubite tudi občutka človečnosti, ki je na tej poti izredno pomemben, kajti to vam daje kvaliteto. 

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.