Samopoškodovanje

Sem 24-letna študentka podiplomskega študija. Sem aktivna, športnica, dobrega telesnega zdravja, odlična študentka, priljubljena med vrstniki, imam honorarno zaposlitev, ljubečega in ambicioznega partnerja, s katerim načrtujeva skupno prihodnost. Navzven je moje življenje kot v hollywoodskem filmu. V resnici pa se počutim izpraznjeno, kot da bi vsi občutki v meni umrli, moji odzivi so le še naučeno prilagojeni. Težave opažam že dalj časa, vendar sem vse skupaj potiskala na stran. Prišlo je do točke, ko ne bi mogla reči niti, da sem zaradi te praznine nesrečna, žalostna ali razočarana. V sebi se počutim mrtvo, sem kot zombi, a se hkrati čutim dolžno izpolnjevati svoje obveznosti, saj ne želim razočarati svojih bližnjih. Bivanje v lastni koži je postalo neznosno. Vsej otopelosti navkljub pa sem našla način, da obudim svoje občutke. Brala sem o bolečini, o prizadejanju bolečine lastnemu telesu. In to tudi poskusila. In pomagalo je, počutila sem se bolj živo, čeprav je bilo vmes trpljenje, sem ga obvladovala z močjo volje, bila sem močna. Vendar pa ni več tako. Postalo je navada, ki me obvladuje, moram jo skrivati, a brez nje ne zmorem. Ne vem, kakšna bi lahko bila druga pot.

Tijana

Telo ostaja nosilec našega doživljanja in čutenja, čeprav se zdi, da je v potrošniškem svetu postalo objekt obvladovanja, discipliniranja, ki nosi možnosti preoblikovanja. Čustva, tako pozitivna kot negativna, so plod različnih hormonskih stanj ter sprememb, vstopnica do katerih je lahko tudi telo. Znane so “obsedenosti” s tetoviranjem in prebadanjem telesa, doživljanjem nepopisne ekstatičnosti ob vrisovanju vzorca na kožo, pri čemer je prisotna tudi bolečina. Nanjo je vezan poseben občutek ugodja, ki ga želi oseba ponovno doseči. Podobno je pri samoprizadejanju poškodb. V telesu se sočasno sprostijo še drugi hormoni, ki nas spodbujajo v ponavljanje prijetnih aktivnosti (sproščajo se npr. pri spolnosti), hkrati pa ublažijo bolečino ob telesnih poškodbah. So tudi nosilec nekemičnih odvisnosti – s spolnostjo, hazardiranjem, samopoškodovanjem. Kot pri vsaki drugi odvisnosti je prvi korak abstinenca. Zato je ključno, da čimprej prenehaš s svojim početjem – le tako se boš vrnila na izhodiščno točko, s katere boš lahko gradila drugačen svet, tistega, ki ti je bližje in si ga bolj želiš, kjer boš čutila in doživljala. Če ugotavljaš, da tega ne zmoreš sama, nujno poišči strokovno pomoč.

Čustveno otopelost, odsotnost doživljanja in občutek notranje omrtvelosti povezuješ s svojo storilnostno naravnanostjo, ob kateri si pozabila nase. Morda gre za odraz nekega depresivnega stanja, ki ga znamo dandanes uspešno obravnavati in zdraviti. Pozabiti pa moraš na strah, da bi bili drugi razočarani, ker nisi takšna, kot misliš, da se od tebe pričakuje. Ljudje, ki so ti blizu, si te želijo urejene, iskrene in resnično zadovoljne. Ne želijo maske, fasade, za katero se skrivaš in na katero so vezane tvoje težave.

Seveda si ključna oseba pri nadaljnjih odločitvah ti sama. Obstajajo namreč tudi drugi načini, s katerimi si lahko pomagaš pri oživljanju svojega notranjega sveta. Začni z usmerjanjem pozornosti na odtenke in nianse svojega razpoloženja in s tem povezane dogodke in situacije. Zavedaj se teh stanj, jih vrednoti in slednjič obvladuj na tvorne, konstruktivne načine. Za tem pa se skriva svet neslutenih možnosti; gre za pot, na katero se je vredno podati.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.