Izobraževanje je univerzalna pravica, do katere bi morali imeti dostop vsi. V Sloveniji to jemljemo še kar preveč samoumevno, saj nam za študij ni treba plačevati. V šoli se norčujemo iz piflarjev, da ne omenjam, kaj si mislimo o knjižnih moljih.
Pogledati moramo samo malce širše, da ugotovimo, v kako privilegiranem položaju smo. V ZDA starši na primer začnejo varčevati za študij otroka, ko se ta rodi. Veliko, ampak res veliko ljudi si ne more privoščiti izobrazbe. Diploma je cenjena in spoštovana.
Tudi v Veliki Britaniji se morajo najstniki »zapufati«, če želijo oditi na faks. Izjema je Škotska, kjer plačaš samo vpisnino – samo tistih nekaj par tisočakov. Slovenija se ne zdi več tako slaba, kajne?
Od evropskih držav je svetla točka študija tudi Švedska. Tam študenti dobijo denar od države, da se lahko odselijo od doma in odidejo na faks. Ne v obliki štipendije, za katero moraš izpolnjevati neka merila, ampak kot univerzalno pravico.
Si misliš, kako lepo bi bilo, če bi tudi pri nas vsak dobil denar, da se odseli? Tudi na Norveškem ne rabiš plačati za študij, so pa zato življenjski stroški kar visoki. Nekateri deli Nemčije prav tako ponujajo zastonj študij.
Če pogledamo bolj mednarodno, je zelo priljubljen Tajvan. Tam so šolnine precej ugodnejše, poleg tega mednarodni študenti lahko zaprosijo za štipendijo, ki dejansko pokrije stroške bivanja in hrane.
Naslednjič, ko se boš torej pritoževal nad izpiti in profesorji, imej v mislih, da si v hudo privilegiranem položaju, da sploh lahko hodiš na faks, in to zastonj. Za svojo diplomo se ti ne bo treba »zapufati« in tudi tvoji starši ne bodo bankrotirali. Ni to super?
Urednica revije Študent
