»Temelj kvalitetnega sobivanja je spoštovanje vsakega posameznika«

Na Teološki fakulteti je 27. in 28. marca Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije (ZDT.SI) organiziralo šesti Mednarodni kongres na temo Kvaliteta (so)bivanja, ki se ga je udeležilo okrog 130 ljudi. Letos so na kongres povabili priznanega profesorja in direktorja programa zakonske in družinske terapije iz Združenih držav Amerike dr. Todda Edwardsa in dr. Jo Ellen Patterson iz Univerze San Diego, ki sta prikazala primere dobrih praks uveljavitve družinske terapije v primarnem zdravstvenem sistemu. Poleg tujih strokovnjakov sta na kongresu predavala tudi dr. Igor  Švab,  družinski zdravnik  in  predstojnik  katedre  za  družinsko  medicino  na  Medicinski fakulteti in  dr.  Nataša Potočnik  Dajčman,  specialistka  psihiatrije  in  psihoterapevtka. Slovenska strokovnjaka sta se strinjala, da »pogrešata interdisciplinarno sodelovanje  in  da bi  bilo to  področje potrebno  okrepiti, saj lahko le povezovanje različnih strok doprinese h kvalitetni in celoviti obravnavi človeka.« ZDT.SI poudarja, »da  bi  bila nujno potrebna urejenost tega področja z zakonom o  psihoterapevtski  dejavnosti« Na kongresu  je  bilo v dveh dneh 37  različnih predavanj oziroma  prispevkov  in  5  delavnic,  ki  so  jih  vodili  strokovnjaki  z  večletnimi  izkušnjami  na področju  terapevtskega  dela,  vzgoje  in  izobraževanja,  zdravstva,  socialnega  dela,  policije in drugi. Lucija Hrovat, predsednica ZDT.SI, pravi, da je bila izbira  med predavanji zelo  pestra, »predvsem  pa  so  se  posamezniki  večinoma odločali za predavanja na podlagi osebnega zanimanja za določeno temo ali področja na katerih delujejo«. Organizacijska ekipa ZDT.SI se je na kongres pripravljala več mesecev. Vodja organizacije kongresa, Romana Čolić, pravi, da je bil kongres uspešen, saj so z doseženim namenom zelo zadovoljni.

Glavni  namen  kongresa  je  bil združiti mnenja strokovnjakov s področja medicine in družinske terapije, kar v Sloveniji še ni v uveljavi, medtem ko je v tujini to že dobra praksa, sta s primeri prikazala tuja strokovnjaka. Hrovatova pravi, da je bilo podanih nekaj konkretnih predlogov, »ki jih bomo  v  prihodnosti  skušali  uresničiti  in  prilagoditi  ameriško  prakso  za  slovensko  področje.« Tovrstno prakso  že  uveljavljajo  na  različnih  koncih  sveta –  pogosto se pojavlja pod pojmom Collaborative  Care in omogoča  terapevtsko  obravnavo  že  v  primarni zdravstveni oskrbi. To  pomeni,  da  ko  človek  pride  k  zdravniku  in  zdravnik  opazi  stisko,  ki  potrebuje  poglobljen pogovor, ali opazi simptome, ki jih ne pripisuje fizični bolezni, posameznika  napoti  k  terapevtu. Zdravnik terapevtu tudi zaupa  in  skupaj  se  pogovorita  o  celostni  obravnavi,  delujeta  kot  ekipa, razlaga predsednica in dodaja: »Temu pa bi  vsekakor  lahko  rekli  napredek  v  zdravstvu, saj sta duševno in fizično zdravje med seboj zelo povezana.« Zdravnikom namreč pogosto primanjkuje ustreznega znanja iz področja nudenja psihološke pomoči, prav tako pa tudi nimajo časa za psihološke intervence. Na tem mestu vstopijo zakonski in družinski terapevti, ki lahko s svojim znanjem veliko doprinesejo k duševnemu zdravju klientov, pravi Hrovatova.  Za družinskega terapevta je pravzaprav pomembna celostna obravnava družine, kar pomeni, da ga ne zanima zgolj posameznik, temveč primarno okolje iz katerega posameznik izhaja, navajajo strokovnjaki.  Terapevt se tako osredotoča na delovanje družine v določenih situacijah in potek komunikacije med družinskimi član. Na podlagi tega raziskuje delovanje posameznika na sistem in obratno ter preverja vzorce  iz primarne družine –  kaj  posameznik  prinaša iz  svojega  otroškega  sveta  v  odrasli  svet odnosov. S tem mu terapevt lahko pomaga razbijati  obrambne  mehanizme,  ki  mu preprečujejo  vzpostaviti  ljubeč  odnos  s  samim seboj in najbližjimi.

Na kongresu je ZDT.SI želelo opozoriti tudi na to, da je temelj  kvalitetnega  sobivanja  spoštovanje  vsakega  posameznika – naj  bo  to  v  družinskem okolju,  prijateljskem,  šolskem  ali delovnem. Poudarili so, da je zelo  pomemben  iskren  odnos  do  sebe  in  drugih ter uravnotežena  skrb za  fizično  in  duševno  zdravje, ki ga prepogosto zanemarjamo. Prav tako  je pomembno prevzemanje odgovornosti  za  svoje  besede,  dejanja  in  nenazadnje  tudi  čutenja. »Starši  pa so tisti,  ki  naj  učijo in bodo vzgled,  da  si  otrok  lahko  vzame  čas  zase  brez  občutka  krivde,  pomagajo  naj mu  pri  prepoznavanju  lastnih  potreb,  občutkov,  želja,« poudarja predsednica Hrovatova. Ovira, ki naj bi mnogokrat preprečevala kvalitetno sobivanje je, da  posamezniku  ni dovoljeno,  da  ima  svoj  prostor  znotraj  družine in družbe. Otroku  nihče  ne  pomaga  spoznavati njegovega  enkratnega  notranjega  sveta  in  ob  njegovih  stiskah  odrasli  ne  zdržijo. Njegov notranji  svet  ni  spoštovan,  prepoznan, zrcaljen  in  reguliran  ali pa  gre  za  porušene  meje  v družini – ko otrok postane »skrbnik« svojih staršev. »Tovrstnih primerov je danes ogromno,« razlaga predsednica in pravi, da si vedno  manj  pustimo, da  pridejo na  plano  občutja in  doživljanja ter smo tako nemočni pri vzpostavljanju stika  s  samim  seboj  in z drugimi: »Ko smo v stiku s samim seboj, lahko kvalitetno sobivamo tako, da prepoznamo in empatično ovrednotimo doživljanje tistih, s katerimi smo v tesnejših odnosih.«

Ana Planinšek

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.