V imenu države?

Ko sem končno želel predstaviti svoje mnenje glede prevladujoče, za nekatere edine primerne in zveličavne, politike vsesplošnega varčevanja, je to, očitno namesto mene, v tej številki storil že Matej Jemec.

Zato želim nekaj spregovoriti o temi, ki je prav tako pomembna in ki me je povsem šokirala pred nekaj dnevi, ko sem bil na predstavitvi zadnje knjige trilogije V imenu države.

Gre za trilogijo o trgovini z orožjem (ki je v prvi polovici 90. let potekala preko Slovenije), katere avtorja sta Matej Šurc in Blaž Zgaga. Za trilogijo velja, da „politika zanjo noče slišati“, a je na drugi strani velika uspešnica  (v mesecu maju je bila zadnja knjiga menda najbolj brana knjiga v Sloveniji). Trilogija V imenu države hkrati predstavlja največji projekt preiskovalnega novinarstva na Slovenskem. Avtorja, ki sta sicer izkušena novinarja, sta pregledala ogromno dokumentov in se pogovarjala z mnogimi neposrednimi pričami opisanih dogodkov.

Da sta novinarja sploh lahko dobila vse te dokumente, je omogočil relativno moderen slovenski Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), sprejet leta 2003, v še večji meri pa praksa informacijskega pooblaščenca, samostojnega in neodvisnega državnega organa, ki smo ga dobili s sprejemom ZDIJZ-ja. 

V trilogiji je tako lahko z dokumenti (med drugim) podprto, kako je Slovenija v času vojne na Balkanu pomagala z orožjem Hrvaški in Bosni in Hercegovini, ko sta zaradi prepovedi uvoza orožja ostali praktično brez možnosti obrambe, pri čemer ni sporno samo dejstvo, da smo jima posredovali orožje, ampak način, na katerega smo to storili – z oderuškimi cenami, prevarami, pogosto brez slehernih potrdil in računov. Nekateri so s tem zaslužili neznanske količine denarja, dokazi o tem pa so bili dolgo prikriti. Prav tako v knjigah spregovorita tudi o aferi Patria, kjer trenutno teče sodni postopek.

Na predstavitvi knjige smo izvedeli, da je bil v preteklosti marsikdo, ki je želel temeljito preiskovati orožarske posle in najti dokaze o vpletenosti odgovornih oseb, deležen groženj (tudi pisca te trilogije, sta bila na spletu deležna groženj s smrtjo).

Tako je denimo vodja ene izmed preiskovalnih komisij državnega zbora, ki se je ukvarjala s to tematiko, takratni poslanec Rudi Moge, nekega dne odkril, da mu je neznanec poškodoval avto tako, da je iztekla vsa zavorna tekočina. Ko pa je dopustoval na morju, ga je neznanec celo povozil s čolnom in mu povzročil poškodbo hrbtenice.

Tudi sodni postopki so se do sedaj vedno končali z zavrženjem ovadb s strani državnega tožilstva (ki so za to dobili ustrezna „navodila“). Edina zadeva, ki je prišla pred sodišče, je trenutno sojenje v zadevi Patria (obtožba zaradi sumov podkupovanja), a še tu je tožilka, ki je opravila levji delež dela pri pisanju obtožnega predloga, Branka Zobec Hrastar, odstopila kot tožilka z izjavo za medije, „da ne namerava več delati na takšni funkciji v državi, ki ne more ali noče zaščititi svojih funkcionarjev“.

Glavni akterji orožarske afere so, po trditvah v knjigi, danes v vrhu slovenske politike. To hkrati kaže na diametralno nasprotno politično kulturo, kot je denimo prisotna v Skandinaviji. Tam sta dve kandidatki za ministrico odstopili od svoje kandidature, ko je bilo razkrito, da nista plačali nekaj položnic za naročnino na radiotelevizijo (!!). Čeprav nas ta podatek lahko zelo začudi, je dejstvo, da je civilna družba, javnost v Skandinaviji, veliko bolj pozorna in kritična, kot smo pri nas. Pri nas so bile knjige na temo orožarske afere (sicer ne v takem obsegu, pa vendarle) tudi podprte s številnimi dokumenti, že izdane, pa javnost sploh ne reagira.

Želim si, da bi to trilogijo prebralo čim več mladih. Izjemno pomembno je namreč, da je javnost kritična, razmišljujoča in da ne postane pasivna. Presenečen sem bil, ko sem v pogovoru s prijatelji ugotovil, da so oni mnenja, „itak so vsi politiki taki“, da je torej vseeno, kdo je na oblasti in ali se sploh kaj razišče in dokaže odgovornost vpletenih na sodišču, saj bo v vsakem primeru na ta položaj prišel nekdo enak. Tako stališče ne sme postati prevladujoče. Le s kritičnostjo čim večjega števila ljudi do vsakokratne oblasti namreč lahko pride do sprememb na bolje.

Tu ne gre za politično opredelitev, gre za to, da kot bodoči izobraženci nosite odgovornost do sebe in do družbe, da razmišljate in ste kritični. Na podlagi verodostojnih informacij si lahko ustvarite mnenje in na tej podlagi delujete.

 

Blaž Božnar

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.