Zakaj je seštevanje kalorij verjetno neuporabno

Vsi smo že slišali za kalorijo. Baje ta obstaja izključno zato, da vas naredi debele. Včasih je potrebno samo omeniti to zloglasno kalorijo pa ljudje že trepetajo od strahu pred odvečnimi kilogrami in živčni po žepih iščejo kalkulator, da bi preračunali svoj dnevni energijski vnos.

Šalo na stran – kako smiselno je izenačiti količino energije, pridobljene s sežigom hrane, v kalorimetru z učinkom zaužite hrane na telo?

Vemo, da ima telo zelo dobre mehanizme, s katerimi uravnava količino energije, če le vzdržujemo zdravo telesno biokemijo. Ko v tem kontekstu govorimo o makrohranilih, so glavni igralci ogljikovi hidrati in maščobe ter njihov vpliv na mehanizme, ki uravnavajo energijsko ravnotežje. Zadnje čase je debata precej priljubljena in mnogi so se lotili lastnih poizkusov. Marsikomu na določenih visokoenergijskih dietah ob izključitvi ogljikovih hidratov uspeva zadržati zdravo telesno težo, medtem ko nekateri, predvsem tisti z več maščobnimi zalogami, le-te izgubljajo. Seveda, z omejenimi poizkusi, opravljenimi na lastnih telesih, ne moremo z gotovostjo pojasniti, kaj točno se dogaja, lahko pa opazimo vzorec – ko posameznik izključi ogljikove hidrate iz svoje prehrane, neverjetno enostavno izgublja odvečno maščobo ali ohranja zdravo telesno težo tudi na precej „visokih kalorijah“. Tako se seveda poraja vprašanje, ali imajo lahko ogljikovi hidrati v določenih primerih negativen vpliv na telesno biokemijo in energijsko ravnotežje ter ali kalorija v kontekstu človeškega telesa res pomeni kaj več kot zgolj namišljeno enoto.

Tega brez dobro zastavljenih, predvsem pa dobro izpeljanih, nadzorovanih študij na ljudeh seveda ne bomo čisto natančno ugotovili. Vseeno lahko pobrskamo po kopici že opravljenih študij in naletimo na precej zanimivega. Z dobro mero zavedanja se lahko učimo tudi iz študij na živalih, če le izberemo tiste dobro opravljene in nadzorovane. Tako je zelo zanimiva raziskava podrobneje predstavljena v nadaljevanju – če nič drugega, lahko služi vsaj za razmišljanje o samem pomenu prehranske kalorije.

Študijo z izvirnim naslovom „Effects of dietary carbohydrate on the development of obesity in heterozygous Zucker rats“ (Vpliv ogljikovih hidratov v prehrani na razvoj debelosti pri heterozigotnih Zuckerjevih podganah), ki so jo opravili Morris, Namey in Zemel, je Journal of Nutritional Biochemistry objavil leta 2003.  

Študija je trajala štiri tedne, medtem pa so šest tednov stare, vitke podgane razdelili v štiri skupine

Prehrana vseh štirih skupin je bila standardizirana na 20 % iz beljakovin in 11 % iz koruznega olja, v ostalih 69 % pa so se skupine razlikovale. Hranjene so bile ad libitum (po volji) oziroma v paru, kar pomeni, da so eni skupini odmerili količino hrane, ki je energijsko enaka določeni skupini. Prva skupina je teh 69 % dobila v obliki navadne hrane za podgane, kar pomeni večinoma koruzni škrob, in je bila hranjena po volji. Druga in tretja skupina sta dobili 69 % iz kokosovega olja in sta tako bili brez ogljikovih hidratov, s tem da je bila druga skupina hranjena po volji, medtem ko je bila tretja skupina hranjena v paru s prvo in so ji zato energijski vnos omejili na enakovrednega prvi skupini. Četrta skupina je poleg 59 % iz kokosovega olja dobila dodanih še 10 % iz saharoze, torej namiznega sladkorja, in je bila prav tako hranjena po volji. Raziskovalci so na koncu poleg količine pridobljene telesne teže podgan iz posameznih skupin ugotavljali še nekatere druge parametre, ki tukaj niso pomembni – osredotočimo se na količino zaužite energije in posledično pridobljeno telesno težo podgan.  

V štirih tednih so skupine zaužile hrano različne energijske vrednosti:

1.    skupina (navadna hrana za podgane), hranjena po volji – 22.407 kJ,

2.    skupina (brez ogljikovih hidratov), hranjena po volji – 30.463 kJ,

3.    skupina (brez ogljikovih hidratov), hranjena v paru s 1. skupino – 22.719 kJ,

4.    skupina (10 % saharoze), hranjena po volji – 29.538 kJ.  

Če to relativiziramo, je skupina brez ogljikovih hidratov zaužila 36 % več kalorij kot skupina z navadno hrano za podgane in približno enako oziroma 3 % več kot skupina z 10 % saharoze. Skupini, hranjeni v paru, sta seveda zaužili energijsko enakovredno količino hrane. Če bi na tej točki morali predvideti spremembe v telesni teži podgan, bi sodeč po obči modrosti, morale tiste iz prve in tretje skupine ostati v „bikini formi“ in vitke, medtem ko bi podgane iz skupine brez ogljikovih hidratov in tiste z dodatkom 10 % saharoze morale pridobiti nezavidljivo količino odvečnih maščobnih zalog. V tem primeru bi imeli ljubitelji enačbe „kalorije noter, kalorije ven“ prav. Vseeno za trenutek odmislimo osnovnošolsko matematiko in zapustimo svet površne fizike.

Vrnimo se v resnični svet, kjer se je zgodilo nekaj drugega:

1.    skupina (navadna hrana za podgane) je v povprečju pridobila 20 g telesne teže,

2.    skupina (brez ogljikovih hidratov) je pridobila 2 g telesne teže,

3.    skupina (hranjena v paru s 1. skupino, brez ogljikovih hidratov) je izgubila 1 g telesne teže,

4.    skupina (10 % saharoze) je pridobila 20 g telesne teže.  

Čeprav je visokomaščobna hrana povzročila povečan energijski vnos hrane, se podgane niso zredile, kljub temu da so zaužile 36 % več kalorij, dokler ni bilo dodanega sladkorja. A tudi če je že 10 % sladkorja dovolj, da se prejšnja neredilna dieta spremeni v precej redilno, je še zmeraj potrebnih 32 % več kalorij, da so podgane pridobile isto količino telesne teže kot tiste v skupini z navadno hrano za podgane (večinoma koruzni škrob). Če so kalorije res ključne, zakaj so se potem podgane iz prve skupine kljub najnižjemu energijskemu vnosu napihnile kot baloni na rojstnodnevni zabavi, medtem ko so podgane iz tretje skupine na enakih kalorijah celo izgubljale telesno težo?  

Če povzamemo. Odstopanja so gromozanska in dejstvo je, da pridobljena telesna teža podgan iz posameznih skupin ni bila posledica višine energijskega vnosa, temveč bolj posledica razmerja makrohranil, predvsem prisotnosti ogljikovih hidratov. Kljub temu da ne smemo posploševati in da spoznanj iz študij na živalih niti slučajno ne moremo neposredno uporabiti na ljudeh, je zgornja raziskava pomembna. Če si zapomnimo, da se je pridobljena telesna teža odzivala predvsem na razmerje makrohranil oziroma na prisotnost ogljikovih hidratov in ob tem pomislimo na v uvodu omenjene poizkuse posameznikov, ki odvečne maščobe ob izključitvi ogljikovih hidratov niso pridobivali niti na visokem energijskem vnosu (Sam Feltham celo okoli 5.000 kalorij dnevno), imamo dobro izhodišče za nadaljnje razmišljanje o temi „kalorija“.  

Če vzamemo v obzir še zavedanje, da ima telo, ko mu omogočamo zdravo delovanje, odlično sposobnost zagotavljanja energijskega ravnotežja, se zdi preračunavanje kalorij skrajno nesmiselno. Takšno preračunavanje pa ni zapravljanje časa samo ob dobrih prehranskih izbirah. Konec koncev, če se ne oziramo na zdravje in se vztrajno pitamo s predelanimi živili in podobnimi smetmi, nima smisla po svetu hoditi s kalkulatorjem ali pred vsakim obrokom delati domače naloge iz matematike. Čeprav po zavoju čokoladnih piškotov in bureku z neverjetno doslednostjo preračunate, koliko kalorij bananinega sladoleda lahko še pojeste, skoraj zagotovo ne boste dosegli svojih ciljev. Takrat imate velike težave, saj svinjarija, ki jo dajete v usta, uničuje vaše telo, ob porušeni telesni biokemiji pa skoraj zagotovo ne boste izgubili odvečne telesne maščobe, tudi če se lotite zahtevnejših enačb ali začnete računati kalorije v decimalkah. Če se v zaključku ponovno spomnimo spoznanj iz napisanega, velja najbrž še enkrat opozoriti, da moramo za vzdrževanje zdrave telesne biokemije poleg porekla in same kakovosti naših prehranskih izbir imeti v mislih tudi razmerje med makrohranili – ne samo dovolj beljakovin in maščob, ampak tudi za določene razmere ustrezno količino ogljikovih hidratov.  

Nenad Kojić, www.maxximum.si

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.