Ko zabobni … (3.del)

»Hiša gori, ogenj povsod. V pritličju afroameriška družina, v kleti štirje Latinoameričani, v prvem nadstropju Indijci in v drugem nadstropju belci. Kdo preživi? Belci – ker so edini v službi!«

Sodelavci, ki jih srečaš enkrat v življenju (in ne zato, ker te drugi dan ni več v službo)

Proizvodna tovarna Wing’s, zahodno predmestje Toronta. Tu smo bili z nekaterimi (mladimi) sodelavci že dovolj časa, da je posredi glasnega ropota strojev in trakov zvenel zven rasističnih šal. Ko te udari kanadska prijaznost z mladostniško nesramno samoironijo, je težko dobiti boljše v življenju. Okolje velikih proizvodnih hal se je v treh nadstropjih raztezalo skozi nešteto strojev, ki so polnili in pakirali mnoge različne izdelke: čokoladno mleko, kečap za McDonald’s, čistila za okna, gorčico … Moja druga služba v Kanadi, po tem, ko so me odpustili kot pomivalca posode. Očitno plezam po karierni lestvi … Kakorkoli že, med oglušujoče glasnimi stroji in starejšimi Azijkami so bili kot skupina Black Eyed Peas: veliko različnih polti, nobene želje, da bi bili dobri pri svojem delu. Pogled »Jebeš moje življenje, haha!« v očeh in »Hej, a ni šlo danes hitro? Že dve uri smo v službi, samo še šest!« na ustnicah, ko si šel mimo kolega. Mladi z vsega sveta – kako pogrešam ta občutek, ko ti življenje v raznolikosti vsak dan znova riše enakost!

 

Ob štirih zjutraj: Zimske olimpijske igre!

Proti 21. je šla ura, ko me je avtobus odložil pred hišo najinega stanovanja. Po dnevni izmeni pomivalca posode sem prišel domov s standardnim mehiškim naglasom in litrom vode v spodnjicah. Po kopalnici sem se odložil za kuhinjsko mizo, moji gibi so bili počasni od dneva, a misli prijetne od noči. Tega dne ne bo nobeden nad nami spal! Izza mene se je pojavil in mi šel naproti Žiga. V tišini se je umirjeno usedel in se mi pridružil pri mizi. »Danes bo bobnelo, kajne,« me je ogovoril kmalu po tradicionalnem »Kako smo, tvoja mami mi je rekla, da te pozdravlja!« Odložil sem pribor in segajoč proti vodi odvrnil: »Aja, spomnil si me: reci svoji mami, naj mi ne »skypeira« iz kopalnice, ker ima tam slabo povezavo …« Ko sem spil požirek, sem zopet prijel pribor in dvignil pogled k njemu: »Od danes ponoči vsi v hiši vedo, od kod prihajava!« Po moji večerji sva se ulegla vsak na svojo posteljo, od koder je Žiga premikal programe. Odkar nama je George (iz sosednje sobe) pomagal pri vzpostavitvi kabelske naprave, nama je skorajda »vlekel« radio Moskva. Že mnogo večerov in noči je iz sobe v kleti hiše zahodnega predmestja Toronta slišati navdušenja ob uspehih slovenskih športnih asov. Padale so kolajne, dvigala se je jakost zvoka. Za prenos iger iz ruskega Sočija je bilo izvrstno poskrbljeno: izčrpni prispevki s prizorišč, Patrick Chan, temeljite analize doma v Kanadi, predstavitev športnikov, Patrick Chan, in športov (»Smučanje je šport, kjer mora oseba čim prej priti v cilj, na poti do tja pa mora skozi vsa vrata«), ogledi prizorišč tekem in, navsezadnje, Patrick Chan. Kadarkoli gledam z Žigom športne vesti, je prva pomembna novica, ki jo sporočijo (za hokejem, logično), iz Rusije po celotni Kanadi: Patrick Chan je odlično razpoložen po današnjem pristanku, prvem ogledu dvorane, prvem treningu … Takrat se nama je kanadsko zanimanje za športnika v umetnostnem drsanju zdelo le rahlo zanimivo, a bolj ko so dnevi tekli, več črnila je bilo prelitega: Ali je Patrick sposoben osvojiti zlato medaljo? (polurna pogovorna oddaja), Ozadja treningov Patricka Chana (dvajsetminutni poglobljeni analitični prispevek), Srebro je tako 2010! (40-minutna oddaja o modi in Patricku Chanu) …   

 

Tisti čas ni bil narejen za pozabo: z Žigom sva domov iz »priseljenskih« služb Toronta prihajala pobita. Druge družbe nisva imela: pokličeš enkrat, dvakrat – potem se ne trudiš več. Vse tiste male stvari gredo narobe: vse traja pol dneva, vse je treba še enkrat. In končno: nič ni kazalo, da to ne bo neskončno. Odložiš dva kilograma težko službeno torbo, ki te pritiska k tlom. Skloniš glavo v večnost. Takrat zabobni, lucidno zareže v tišino noči: Peter Prevc v dno! Zlata medalja, Tina ima zlato medaljo! Eden, dva, trije, nemogoče, Kopitar še vedno pri paku, goooool …

 

Aja, in Patrick Chan je osvojil srebro, v joku njega in celotne države.     

 

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.