Banana državica – Honduras

Iz Belizeja sva poizkusila vstopiti v Gvatemalo, vendar zaman. Po več zavrnitvah nama je bilo jasno, da ne bova mogla nadaljevati po začrtani poti navzdol po Srednji Ameriki. Ni nama preostalo drugega, kot da jo ubereva mimo Gvatemale.  Bilo nas je šest popotnikov, ki nas je združila enaka usoda – vsi smo morali v Honduras, kamor smo se s skrajnega juga Belizeja podali z ladjo.

Vožnja je bila zastrašujoča. Prva ura je bila mirna, ob odhodu je bila ura pet zjutraj. Nato pa se je začelo. Ni bilo lahko s petnajstmetrsko ladjo na šestmetrskih valovih. Pomočnik kapitana nam je zatrjeval, da je to normalno, ampak nam se ni zdelo tako. Nevajeni smo bili podobnih voženj, premetavalo nas je sem ter tja, prestrašeni in zaskrbljeni smo bili prav vsi. Spogledovali smo se in se spraševali, kako je pa takrat, kadar ni normalno? Po nekajurni adrenalinski vožnji smo po mednarodnih vodah obšli Gvatemalo in končno prispeli v Punta Gordo, v  Honduras.
Honduras je ena najcenejših popotniških destinacij daleč naokoli. Cene avtobusnih prevozov, prenočišč, hrane in pijače so zelo nizke, dan lahko preživite z manj kot 10 USD na dan. Zelo dobro pa se živi že z 15 do 20 USD, kar pomeni obroke v gostilnah, pijače na pretek, večerne žure itd.
Honduras je ena najrevnejših in gospodarsko najslabše razvitih srednjeameriških držav, ki jo pestijo velike socialne razlike. Več kot polovica prebivalstva živi pod mejo revščine. Kmetijstvo je še vedno najpomembnejša gospodarska panoga, saj zaposluje skoraj 50% ljudi in predstavlja kar dve tretjini izvoza. Velik del izvoza predstavlja tudi kava; Honduras je na 15. mestu med največjimi  izvoznicami kave. Večinski lastniki so tuje družbe, predvsem iz Amerike. Poznano podjetje   Chiqita ima zakupljene bananine nasade po vsem svetu, Honduras je ena izmed teh držav.  Izvoz sadja, predvsem banan, predstavlja večji del bruto družbenega proizvoda v tej deželi. Zato jo danes imenujejo banana državica. 
Honduras je druga največja država v Srednji Ameriki. Po večini je hribovita dežela, ima le 80 kilometrov dolgo obalo ob Tihem oceanu in 650 kilometrov karibske obale. Ob karibski obali je razmeroma ozka, močvirna obalna ravnina z lagunami, ki je pretežno porasla z mangrovami. Večina obale je res na karibski strani, vendar ni videti nič kaj karibska. 50 kilometrov pred obalo pa leži otočje Isla la Bahia z otoki Roatan, Guanaja in Utila, ki je vredno obiska.
Dva od teh otočkov sva obiskala tudi sama. Že prvi dan sva se vkrcala na ladjo v La Ceibi in se odpeljala do Utile. Otok, ki je zelo neokrnjen in naraven, je pravi kraj za potapljače in tiste, ki bi to radi postali, saj tam ponujajo najcenejše tečaje na svetu. Potapljanje je prvovrstno. Zelo so priljubljeni nočni potopi, kjer lahko opazuješ prehranjevanje koral. Je kraj, kjer na potopu lahko vidite največ različnih vrst rib in največje jate morskih psov, ki jih za višjo ceno potopa vodiči tudi hranijo. Tisti, ki jih te stvari ne zanimajo, lahko uživajo v spokojni lepoti otoka, zvečer pa vas bodo navduševali živahni barčki ob morju.
Preko Tegucigalpe, ki  je glavno mesto v osrednjem delu države, sva pot nadaljevala proti Copanu.
Copan je eno največjih majevskih mest na svetu. Veliki trgi s kamnitimi stebri, okrašenimi z reliefi, in igriščem za igro z žogo. Tam se nahaja stopnišče z več kot 2200 hieroglifi in več piramidnih svetišč. Velik del starih mest in ruševin je še neizkopanih, ve se, kje se nahajajo, vendar vlada   nima ali ne nameni denarja za izkopavanja in raziskovanja. Tiste ruševine, ki so izkopane, pa so nedvomno vredne ogleda.
Iz Copana sva pot nadaljevala proti mestu Gracias in nato naprej proti La Esperanzi. Za te kraje pravijo, da če jih ne vidiš in doživiš, nisi videl pravega Hondurasa. So najbolj nerazviti,  neokrnjeni predeli Hondurasa. Ceste so iluzija. Tam ljudje niso navajeni tujcev, zato domačini včasih kar strmijo vate. To pa ravno ne sproža prijetnih občutkov, še posebej takrat ne, kadar ima kdo za pasom pištolo. Čez nekaj časa se le navadiš, da so mačete, puške in pištole tam nekaj povsem običajnega. Ljudje v teh krajih so zelo prijazni, živijo pač še v časih kavbojev; v svojem malem svetu.
Te kraje sva si večinoma ogledala kar s konji. Sicer te nihče ne vpraša, če znaš jezditi, to se jim zdi povsem samoumevno, češ jezditi pa res zna vsak. Enostavno te posadijo na konja, tako, zdaj pa jahaj. V nekaj dnevih sva se naučila jezditi, za kar bi doma potrebovala verjetno dva meseca. Jezdili smo po plantažah kave, po hribih in dolinah, po rekah, da je bilo včasih tudi pol konja pod vodo. Lokalni vodič, ki sva ga spoznala pri starejši gospe, kjer sva bivala, nama je razkazoval pokrajino, bližnje slapove, druge odmaknjene vasice, kjer sva spoznavala njihov način življenja. Nekaj dni sva bivala v majhni vasici, kjer ni hotelov, niti restavracij, ničesar. Izvedela sva, da v te kraje zaide zelo malo popotnikov. Izkazalo se je, da teh malih vasi še na mednarodnih zemljevidih ni, vsekakor pa niso bile označene na zemljevidih v popotniškem vodniku, ki sva ga imela. Bivala sva pri 82-letni gospe, hranila pa naju je njena prijazna soseda. Katji so ob večerih vodo pogrevali na ognju, da se je srečnica lahko umivala s toplo vodo, medtem ko sem jaz bil deležen samo ledeno mrzle. Ljudje v teh krajih so res neizmerno prijazni in nepokvarjeni, za razliko od prebivalcev večjih mest, za katere včasih ne veš prav dobro, kaj imajo za bregom.
Po tednu dni sva nadaljevala pot v La Esperanzo. Tam sem zbolel in dobil 40 stopinj vročine. Ustrašila sva se, da gre za dengo ali malarijo, zato sem šel v bolnišnico. Ne vem, če bi ji sploh lahko tako rekli, bila je stara napol porušena zgradba, na prvi pogled je bila videti kot skladišče. Škatle so ležale po hodnikih, ljudje so posedali po tleh. Prihranil vam bom podrobnosti, a bodimo srečni, da živimo doma v boljših razmerah. Vzeli so mi vzorec krvi in po dveh dneh preiskav se je izkazalo, da gre za lažen preplah in da me je pestila samo nekakšna viroza. Zdravnik mi je predpisal antibiotike “made in El Salvador”, ki so učinkovito pomagali. Počutil sem se kot igralec v španski nadaljevanki, še posebej zato, ker sta me zdravila zdravnika po imenu dr. Emanuel in dr. Rodriguez. Razmere glede napredka in čistoče res niso ravno rožnate, vendar je bila prijaznost in zavzetost takšna, kot je pri zdravnikih doma nikoli ne občutiš. Brezplačno so me zdravili in predpisali zdravila. Ko sem omenil, da bi rad plačal, so dejali, da ni treba, in niso hoteli vzeti denarja. Še celo kartoteko so mi odprli, tako da imam danes daleč tam nekje v državici Honduras zagotovljeno zdravstveno pomoč. Po okrevanju sva nadaljevala najino pot. Sledil je Danli in kasneje El Paraiso, ki se nahaja v bližini meje z Nikaragvo. Tam sva se poslovila od te nepozabne dežele.
Ko boste naslednjič v trgovini kupovali banane in na njih opazili nalepko Chiqita, se boste morda spomnili na Honduras. Velika verjetnost je, da bodo banane, ki jih boste kupili, prav iz te dežele.


Info

Uradno ime: Republika Honduras
državna ureditev: predsedniška republika
površina: 112.492 km?
št. prebivalstva: 6.702.445
glavno mesto: Tegucigalpa
uradni jezik: španski
denarna enota: lempira

Prenočišča: Sobe so enostavne, kopalnice dovolj čiste in večinoma namenjene skupni uporabi. Cene osnovnih sob se gibljejo okoli 5-7 dolarjev. Če želite boljšo sobo s televizijo in lastno kopalnico, vas bo ta stala 20 dolarjev. Kampov ne poznajo. Možno je šotoriti v nekaterih nacionalnih parkih.
Hrana: “Plato tipico”, tipični krožnik v Hondurasu sestavljajo fižol, riž, tortilje, pečen piščanec ali drugo meso, na obali prevladujejo ribe, ocvrte banane, yucca ali krompir in solata, največkrat paradižnikova. Veliko restavracij ponuja comida corrida ali plato del día, ki ponavadi obsega vse prej našteto. Dobra, velika in poceni porcija.
Prevozi: Avtobuse je zelo enostavno uporabljati. Na dan v vse kraje odpelje po pet do deset avtobusov. Glavna prometna križišča, ki vozijo v vsa mesta, so: San Pedro Sula, La Ceiba, Tegucigalpa, El Progreso. Cena za chicken buse je približno 1 dolar za eno uro. Na relaciji La Ceiba, San Pedro Sula in Tegucigalpa pelje tudi avtobus prvega razreda, ki je malo dražji: 16 dolarjev za osem ur vožnje.  Železniški promet za potnike povezuje večje kraje, vendar so vlaki zelo redki. Železnico uporabljajo v glavnem za prevoz banan do karibskih pristanišč. Na otočke je treba z ladjo, ki vozi vsak dan. Ladja za Utilo stane 14 dolarjev. Nimajo urejenih povezav med otoki (Utila-Roatan).  Če želiš iz Utile na Roatan, se moraš vrniti v La Ceibo in se od tam vkrcati na ladjico za Roatan.
Varnost: Kriminal v Hondurasu je v porastu. Tegucigalpa in San Pedro Sula sta najnevarnejši mesti, kar se tiče uličnega kriminala. Po 21. uri se ni priporočljivo zadrževati v predelu Comayaguela v Tegucigalpi. Na plažah se lahko neprevidnežem zgodi, da ostanejo brez nahrbtnika ali denarnice. Z normalno mero previdnosti boste potovali brez vsakršnih problemov.  
Viza: Viza do 90 dni ni potrebna.
Vredno ogleda: Copan Ruinas, Gracias in nacionalni parki, Tegus, Vasice okoli Tele, otočka Utila in Roatan, Tegucigalpa; predel Comayaguela, predvsem tržnica, vasice Garifuna …


Darin Geržina

 

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.