Čevapčiči, pivo in ženske

View of the historic centre of Sarajevo , Bosnia and Herzegovina
Foto: maylat iz iStock

S prijatelji že nekaj časa igramo poker. Nismo profesionalci, daleč od tega. Običajno je poker izgovor za nekaj piv in dobro družbo.

Pred dvema letoma smo prišli na idejo – namesto, da denarni vložek oz. priigrana sredstva razdelimo po koncu igre, bomo denar spravljali v poseben sklad in nato s tem denarjem šli nekam žurirat. In tako smo se pridno dobivali, kartali in vsak po 10 EUR na večer spravljali v sklad. Po dveh letih se je nabralo približno 170 EUR na glavo in imeli smo denar za „brezplačen“ izlet. Po debati je padla odločitev za Sarajevo.

Posledično bo to malo drugačen potopis – videli nismo veliko, a kdor izmed moške populacije je kdaj bil na moškem vikendu, bo vedel, da je vedno nepozabno. Ker je bil to moj drugi izlet v Sarajevo, mi tudi ni bilo zelo pomembno, kaj vidimo.

Petek: Torej štirje tipi se spravimo v mojo staro Laguno II, v Garmina vtipkamo Sarajevo in gremo na pot. Seveda smo izbrali najslabši možni termin, saj je tisti petek (letošnji februar) začelo snežiti po celi Sloveniji. Tako smo se precej počasi premikali proti hrvaški meji. Dobra novica je bila, da nižje, kot smo šli, boljše je bilo vreme – nekje na sredini poti med Zagrebom in hrvaško-bosansko mejo sneženje poneha. Vožnja naprej je potekala brez problema in v Sarajevu smo se znašli nekje okoli šeste ure popoldan. Na poti po Bosni vsem voznikom svetujem, da vozite po predpisih, saj zelo radi ustavljajo Slovence; radarjev pa kar mrgoli. Seveda večina pobranega denarja pristane v žepih policistov oziroma le majhen del pride v državno blagajno. Hostel City centre Sarajevo, ki ga je kolega rezerviral, je bil zelo kul. Čist, urejen in zelo poceni. Mislim, da smo dali nekje 25 EUR na osebo za dve nočitvi, kasneje smo ugotovili, da imamo vključen še zajtrk, čeprav je pisalo pri opisu hostla, da ga ni – še toliko bolje. Zraven hostla je nek malo bolj na nivoju hotel z lastno garažo, za katero priporočam, da jo uporabite. Parkirnina je sicer 15 EUR na dan, a vsaj avto je na varnem. V centru mesta ni ravno veliko parkirišč – še posebej varnih ne. Sicer pregovorno Balkan ne pada na francoske avtomobile (še posebej stare), ampak „better safe then sorry“. Na recepciji nas pričaka zelo simpatična receptorka (Azra), ki nam med drugim razloži tudi, da od polnoči dalje pa do štirih zjutraj po celem mestu ni tekoče vode. Malo šoka, ampak bomo že preživeli. Gremo direktno na par minut oddaljeno Baščaršijo – gre za staro mesto jedro oziroma bazar. Tu boste dobili najboljše čevapčiče na tem svetu (vsaj moje skromno mnenje). A ker je področje večinoma muslimansko (z veliko mošejo v bližini), piva zraven čevapčičev ne boste dobili. Brez problema – le nekaj korakov stran je precej barov. Spravimo se v prvi bar, ki ga najdemo (ime bara je nekaj v zvezi s pirati) in pade prva runda piva. Tej sledi še druga runda, nato pa še dve rundi Gin-tonikov. Vmes nam šef bara pravi odlične vice. Ste kdaj doživeli, ko vam pristni Bosanec pripoveduje vice – vrhunsko, čeprav priznam, da jih občasno malo težko razumem. Zelo zanimivo v baru je bilo tudi, ko so imeli za šankom, ki je bil dolg samo 2 metra, postavljene kar tri natakarje – dodatno pa sta stregla še dva in šef. Bar je po mojem mnenju sprejel maksimalno 50 ljudi, tako da nam ni bilo jasno, kaj delajo vsi ti natakarji, a pač jebi ga. Na splošno so sicer Sarajevčani izredno prijazni; seveda pomaga, da naročiš več pijač v eni uri kot domačin v enem mesecu. Tekom naše ekskurzije smo namreč opazili, kako se je kriza dotaknila Sarajeva (verjetno na podoben način celotnega Balkana). Ljudje še vedno žurirajo in hodijo v bare in klube, a razlika je, da eno pivo ali Coca Colo pijejo (žulijo) cel večer. Posledično smo štirje Slovenci zelo nadpovprečne stranke. Drugače so cene sledeče – pivo ali Gin-tonik v baru stane 1,5 EUR, porcija 10 čevapčičev 3 EUR. Po približno petih rundah se odpravimo v bar Cheers, lociran takoj zraven hostla, ki ga je priporočala Azra, naša receptorka. Cheers je v bistvu velik večnadstropni pub. Kljub veliki gneči nas natakar postavi k mizi, ki si jo delijo že tri ženske (seveda nimamo nič proti). Tu se runde nadaljujejo – opažamo sicer, da so Gin-toniki malo vodeni, saj bi pri taki količini v Sloveniji že ležali pod šankom, a za 1,5 EUR se nihče ne sekira. Nekje okoli polnoči nastopi še lokalni bend, ki preigrava tuje rockovske komade. So izredno kvalitetni in imajo hkrati odličen repertoar, ki je sestavljen iz angleških komadov, ki pa mogoče niso najbolj običajna izbira za priredbe (npr. manj znani ali starejši komadi od RHCP, Maroon 5, Coldplay …). Vrhunec večera za nas je bila odlična rockovska izvedba od Adele – Someone like you. Lahko si predstavljate, kako zabavno je gledati štiri pijane modele, ki na ves glas pojejo Adele – nepozabno. Približno ob dveh zjutraj se odpravimo nazaj v hostel – počutim se kot prekajen pršut (kadilski zakon v Bosni še ne obstaja), a bil je eden boljših večerov.

Sobota: Malo glavobola, zajtrk in tuš. Pri zajtrku ti sicer za pol evra postrežejo še pravo kavo (kafa). Z vremenom imamo ta dan srečo – zares lep, pomladanski in predvsem topel dan. Gremo se igrat turiste – seveda idioti brez zemljevida. A tudi to se ne izkaže za problem, saj so vse zanimive stvari locirane v radiusu nekaj sto metrov. Najprej si pogledamo most, kjer je Gavrilo Princip ustrelil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in s tem dal povod za prvo svetovno vojno. Nato se sprehodimo mimo izredno kičaste mestne hiše ter do muslimanskega pokopališča. Gre za zelo impresivno a žalostno podobo – na tisoče belih spomenikov žrtvam vojne. Pokopališče zavzema celoten grič – toliko je mrtvih. Tu bi omenil še, da se vam sicer splača pogledati še sarajevski tunel (kjer so med obleganjem v času vojne notri tihotapili orožje, hrano, zdravila …) in olimpijski muzej (z OI 1984).

Po sprehodu se vrnemo nazaj na Baščaršijo, pojemo porcijo čevapčičev in se odpravimo še na sprehod po sami Baščaršiji. Tu lahko kupite ogromno traparij in zanimivih stvari; osebno sem si kupil „originalno“ bosansko srajco od Tommyja Hilfigerja. Dan se prevesi v popoldan in odpravimo se v Cheersa, naš novi najljubši pub v mestu, na popoldansko kavo. Seveda se ta kava hitro spremeni v tri runde piv in ogled neke nogometne tekme na TV-ju. Že malo pijani se odpravimo nazaj v hostel, da gremo pod tuš. Vmes se ustavimo še v trgovini in kupimo par piv za v hostel. Zalogo hitro spijemo in gremo ponovno v Cheersa. Pri vratih nas čaka že isti natakar kot prejšnji večer. Ponovno odpremo račun (tab), kar pomeni da pijemo cel večer in na koncu tokrat pustimo pb. 40 EUR – sliši se malo, ampak dobimo za ta znesek precej pijače. Tokrat igra drug bend, ampak niso niti približno tako dobro uglašeni kot njihovi predhodniki iz dneva prej.

Na tem mestu bi sicer še malo omenil ženske – domačinke. Verjetno večina, ki še ni bila v Sarajevu, tega ne bo verjela, ampak to mesto za moje pojme premore najboljše ženske na svetu oziroma vsaj največji odstotek res hudih. Oba večera v baru smo dobro pozicionirani za mimohode novih strank, ki pridejo v bar. Zdi se neverjetno – tri hude pridejo noter in minuto za njim še pet dodatnih, ki izgledajo še bolje, čeprav se zdi, da to ni več možno. Tako nato poteka cel večer. Vse pa seveda tako urejene in polne make upa, da človeka sicer malo skrbi, kaj se zgodi, ko dajo vso kozmetiko dol.

Iz Cheersa se preselimo v bar zraven, kjer predvajajo samo tehnažo, tako da se po eni rundi poberemo. Čas je še za nočni prigrizek in ne vem zakaj, ampak v deželi čevapčičev končam z mehiškim buritom v rokah. Sicer je bil odličen, ampak ni mi najbolj jasno, kako da mi je v mojem alkoholiziranem stanju sedlo ravno to???

Nedelja: Na polno dežuje, tako da jutranji poslednji sprehod po Sarajevu odpade in po zajtrku se odpravimo domov. Vožnja nazaj mine brez problemov, edino nič nam ni najbolj jasno, ko pridemo v popolnoma zasneženo Slovenijo, medtem ko je bila v Sarajevu že praktično pomlad. Sicer smo bili v samem Sarajevu manj kot 48 ur, ampak bilo je odličnih 48 ur. Takoj seveda pade odločitev, da gremo nazaj poleti – predvsem da vidimo lokalne ženske v poletni garderobi. Mimogrede, celoten izlet z vsemi stroški nas stane nekje 150 EUR na glavo. Neprecenljivo …

Mitja Urbanček

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.