Do Grčije in nazaj

Sunset on the island of Santorini, Greece
Foto: aletheia97 iz iStock

Lansko poletje sva šla z Nino na roadtrip, ki sem ga poimenoval Prva velika balkanska tura. Routa je bila hrvaška obala – Črna gora (obala) – Albanija – Črna gora (gorski del) – Bosna in nato nazaj čez Hrvaško. To poletje sva šla še malo dlje in edino logično je, da je to Druga velika balkanska tura.

Beograd: Dvotedenski dopust začneva z vožnjo do Beograda, kjer naju čaka hotel 3*, ki sem ga rezerviral na Megabonu za 55 EUR (2 nočitvi z zajtrkom za 2 osebi) – za glavno sezono kar dobra cena. Sprehodiva se do ulice Knez Mihailova, beograjske glavne ulice v starem delu mesta, pogledava nekaj znamenitosti, slikava in sva na splošno prava turista. Pivo 1,80 EUR, kosilo na promenadi v centru 6 EUR. Drugi dan si hočeva pogledati Hišo cvetja (Titov grob), a je zadeva zaprta. Spet greva v mesto na več piv, nekaj slikc … Prehodiva precej kilometrov in utrujena se spraviva nazaj v hotel. Ker vmes Nino ožulijo sandali, ji iščeva nove čevlje, končava z Allstarkami, ki jih kupiva v originalni trgovini za dobrih 50 EUR. Očitno so zelo in, saj jih nosijo praktično vsi v Beogradu in še malo ceneje kot pri nas so bile, tako da sva zadevo ocenila kot dober nakup. Ko se tretje jutro spravljava v avto, opaziva, da je zadnja desna šipa nekoliko spuščena (nekaj cm) in ugotoviva, da nama je nekdo poskusil vdreti v avto. Šipe se ne da več dvigniti, na sovoznikovih vratih pa so na zgornjem notranjem robu sledi od „pajsarja“ oz. kakšnega izvijača – tat, ki mu sicer ni uspelo, bi vzel sicer samo kamping opremo oz. lahko bi nama ukradel avto (11 let stara Laguna, ki je v najboljšem primeru vredna 1.000 EUR – z vinjeto in s polnim tankom nafte). Avto je bil parkiran na precej prometni ulici (predstavljajte si samo dvopasovno Celovško), ampak očitno slovenska registracija privlači.

Skopje: Na meji ni bilo problema in že sva v Makedoniji. Kamping pred mestom odpade (dež), zato greva v mesto in  poskusiva najti edini hostel, ki je bil naveden v Lonely planetu. Seveda, hostla sploh ni več, vse ulice so v cirilici in Garmin se totalno izgubi. Na koncu vprašam taksista, če ve za kakšen hostel – ve za enega, super, ampak bo stalo 100 denarjev. Začnem se kregati, da to pa ne, pa da več kot 50 denarjev ne dam; ko mi kapne, da se v bistvu kregava za približno 1,5 EUR. Dam mu denar in odpelje naju do hostla, ki je v bistvu vrtna hiša, preurejena v hostel – vseeno čisto in še kar ugodno (20 EUR na noč za 2 osebi). Šefe nama pokaže pot do centra in peš greva odkrivat stari del mesta. Moram povedati, da me je Skopje navdušilo. Makedonci so stari del zelo uredili – sicer zelo kičasto, ampak vseeno lepo – občutek imaš namreč, da si prišel v stari Rim, saj je center poln antičnih kipov, vodnjakov, obokov, stebrov. Izgleda kot kičasto antično mesto. Greva poslikat in na nekaj piv (1,50 EUR) ter na kosilo – konkretna pojedina s sladico, tremi pivi za vse skupaj 20 EUR. V Ljubljani bi dal za podobno varianto čez 60 EUR.

Ohrid: Naslednji dan se odpraviva na Ohridsko jezero – zadeva je ogromna. Ker dežuje, si najprej pogledava mesto Ohrid – mesto ima nekaj zanimivih stavb in točk, tako da kljub dežju vseeno narediva nekaj lepih fotk. Zaradi slabega vremena se odpraviva malo ven iz mesta do vasi Pescani, kjer se ustaviva v eni izmed mnogih privatnih sob – ponovno 20 EUR na noč. Kot rečeno, bi verjetno šlo tudi za kakšen evro ceneje, a je utrujenost prevelika za barantanje. Popoldne se zapeljeva še čez prelaz do drugega ogromnega jezera – Prespansko – tudi zelo lepo, a veliko manj turistično.

Meteora: 300 km nižje, ki se sicer precej vlečejo, saj vmes ni avtoceste in prideva v grško Meteoro – to morate videti. Gre za skalnato pobočje z osamelci na vrhu, na katerih so nato postavljeni samostani. Priporočam! Pod vznožjem je vasica Kastraki, kjer zaradi naliva (nevihta nama je sledila celotno pot od Beograda) ponovno ne moreva kampirati – prespiva v čudovitem (kičastem) penzionu za 30 EUR na noč za dve osebi. Ravno ko se razpakirava, se nevihta umiri in naredi se čudovit dan za ogled samostanov. Vseh 6 samostanov se da pogledati peš, ampak je res naporna tura – boljše je z avtom, saj je cesta zelo na nivoju. Pogledava en samostan od znotraj, vse ostale samo poslikava. Sledi večerja v tipični grški taverni (cene kot pri nas).

Lefkas: Je otok v Grčiji (med Krfom in Kefalonijo) in je s celino povezan z mostom, tako da lahko do njega pridete z avtom. Od Meteore je oddaljen le 220 km, ampak ker vmes ni avtoceste, se zna pot malo zavleči. Sicer je Lefkas ali Lefkada velik približno toliko kot dve Ljubljani, a je zelo hribovit otok (najvišji vrh je visok 1.158 m). Otok sicer lahko prepelješ v dveh urah od severa do juga, ampak če imaš malo raziskovalske žlice, se pa splača zadevo izpeljati malo bolj počasi. V petih dneh na otoku sva ga prevozila celega v smeri urinega kazalca. Vzhodna stran je bolj poseljena, ampak ne nudi tako lepih plaž – le-te so namreč kamnite (s kamni veliki kot pest) – a vseeno s kristalno čisto vodo. Tako da sva se precej hitro spravila z vzhodne strani na jug in nato naprej na zahodno stran. Vmes sva šla še na turistični izlet z ladjo (v obliki galeje) – izlet so na tripadvisorju zelo prehvalili in zadeva je res kul. Sicer nisem hud fan vodenih izletov, a ta je bil kul. Šli smo v tovarno oljčnega olja na sosednji mini otok (povprečna starost prebivalcev na otoku je čez 80 let! – ni jih sicer veliko), na otok Scorpios (do nedavnega v lasti družine Onassis), na jamsko kopanje, na žar piknik na plaži, dostopni samo z morja. Vse skupaj kul izlet. Na jugu otoka sva prišla v zelo znan surfarski raj Vassiliki (3. najboljši kraj za surfarje v Evropi). Zahodna obala pa je nato drug svet. Plaže kot iz filmov, voda tako čista, a vseeno tako zelo turkizno modra, da imaš občutek, da si v bazenu. Precej idilična je tudi vasica Agios Nikitas, kjer sva si privoščila zadnjo grško ribjo večerjo in filmsko romantičen sprehod po glavni (skoraj edini) ulici. Sledil je odhod do trajekta približno 100 km višje od Lefkasa; trajekt nas je nato v 26 urah pripeljal do Trsta. Ironično nama zadnji večer v kampu odpove polnilec za tablico in tako razen knjig in mobitelov na ladji 26 ur nisva imela praktično nič za delati. Vožnja se kar malo vleče, a vseeno bolje kot pot nazaj čez cel Balkan. Enosmerna karta je stala 230 EUR (avto + 2 palubna potnika). Po celem dnevu in noči prideva nazaj v Trst in uro in pol kasneje sva doma.

Skupno sva do Lefkasa prevozila slabih 2.000 km v 13 dneh, a če voziš etapno, potem vožnja ni problem. Kompletni strošek za izlet za oba je bil približno 1.000 EUR, s tem da sva si privoščila kar nekaj piv, kosil in večerij zunaj. Definitivno priporočam za vse navdušence nad Balkanom!

Mitja Urbanček

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.