Indija Koromandija

Pravijo, da Indijo ob prvem obisku lahko le vzljubiš ali zasovražiš, se ponovno vrneš ali pa si prisežeš, da te ne bo videla nikoli več. Vedel sem, da je Indija precejšen kulturni šok, vendar si vseeno nisem predstavljal, da je res tako zelo, zelo drugače.

Po resnici, potreboval sem kar nekaj dni, da sem se navadil na vso tisto umazanijo, pa sem drugače zelo nezahteven in potrpežljiv popotnik.

„V Indijo?“ sem presenečeno odvrnil, ko mi je prijatelj Žan predlagal naslednje potovanje …

Vedel sem, da to ni ravno dežela zame, vendar kljub temu, treba je bilo videti in doživeti tudi to. In sva šla. Iz Ljubljane s Turkish Airlines preko Istanbula v prestolnico Indije – Delhi.

Pravijo, da Indijo ob prvem obisku lahko le vzljubiš ali zasovražiš

Se tja ponovno vrneš ali pa si prisežeš, da te ne bo videla nikoli več. Vedel sem, da je Indija precejšen kulturni šok, vendar si vseeno nisem predstavljal, da je res tako zelo, zelo drugače. Po resnici, potreboval sem kar nekaj dni, da sem se navadil na vso tisto umazanijo, pa sem drugače zelo nezahteven in potrpežljiv popotnik.

Delhi je kaotičen. Z letališča sva tja v zgodnjih jutranjih urah prispela z metrojem. Hrabro sva se podala ven, železniški postaji naproti in začela brezglavo tavati. Na 1. peron, kjer je glavna in edina turistična agencija, moraš namreč naprej po dolgem nadhodu. Ker ga nisva takoj zagleda, nama je postalo malce vroče. V Indiji, še posebej pa na železniški postaji v Delhiju namreč ne smeš dati vedeti, da si tam prvič in da nimaš pojma, kam si namenjen in točno to se nama je zgodilo.  Kot mrhovinarji so naju napadli skoraj vsi tuktukarji in ulični prevaranti in naju skušali zvabiti v agencije, ki v resnici ne obstajajo. Govorijo ti, da je glavna agencija na 1. peronu pogorela ali da je zaprta zaradi praznika in podobne pravljice … Do konca sva se ponašala s svojo vztrajnostjo in potrpežljivostjo, čeprav se nama je videlo, da nimava pojma, kaj v resnici počneva … In ko sva šla že tretjič po enaki poti, sva le našla najin nadhod. Od tam naprej pa je bilo vse lažje …

Vnaprej sva kupila vse vozovnice za vlak, saj je vse moralo biti dobro natempirano, da sva kasneje lahko ujela planirano letalo v Kalkuti. Po nastanitvi v poceni hotelu kar v tistem predelu Delhija ne daleč stran od železniške postaje, sva si poiskala voznika, ki nama je razkazal znamenitosti mesta. Ko sva se vrnila v hotel, so naju še vedno prevevali mešani občutki; le kam za vraga sva se midva tokrat podala. „Ja, nič,“ sva si rekla, zdaj sva tu in naredila točno to, kar narediva na začetku vsakega potovanja. Poiskala sva žur plac – klub v „modernem“ predelu mesta – zvrnila precej piv in najin način aklimatizacije je stekel.

Tadž Mahal je veličasten, o tem ni nobenega dvoma

Naslednji dan sva se z rahlim glavobolom podala v Agro, kamor sva prispela v večernih urah. Mestece ni nič posebnega, tja namreč zanese vse zaradi največjega spomenika ljubezni – slavnega Tadž Mahala. Prebudila sva se v rahlo megleno jutro in takoj odvihrala na streho „hotela“ na zajtrk. Sonce je kaj hitro pokukalo izza horizonta in takrat se nama je odprl pogled za Tadž Mahal, na sedmo čudo sveta. Še pred hordami turistov sva bila pri vhodu, dodobra sva si ga ogledala, tam sva prebila skoraj polovico dneva. Odsev mošeje v vodi je lepši, kot sem si predstavljal, tudi sama zgradba je izdelana bolj prefinjeno, kot sem mislil … 

Pozno popoldne je bil spet čas za vlak. Z rikšo sva se odpeljala na železniško postajo. Po nekaj urah čakanja zaradi zamude sva se vkrcala v spalnik drugega razreda in za tisto noč je postal vlak najin dom. Najina naslednja postaja „Holy place“ – Varanasi.


Po sumljivi vožnji s taksijem sva prispela v center mesta do točke, od koder moraš naprej peš. Ker sva očitno zmedeno gledala v najin Lonely Planet, naju je ogovoril mimoidoči popotnik in nama ponudil pomoč. Na srečo je bil nastanjen ravno v tem hotelu, kjer sva booking rezervacijo imela tudi sama. V labirintu ozkih in umazanih ulic starega mesta smo se skozi množico romarjev, svetih krav, ogromnih gmot smeti in dreka prebili do našega hotela. Pogled s hotelske terase polne opic mi je vzel dih. Pred nama sveta reka Ganges, gost in topel zrak, nasičen s specifičnim neznanim vonjem … Na obrežju množice romarjev in domačinov, ni nama dalo miru, takoj sva morala na obrežje. Romarji, guruji, saduji …, ljudje se namakajo v rekah in izpirajo svoje grehe, perejo oblačila, molijo, se družijo. Pot nadaljujeva naprej po obrežju in se znajdeva med veliko množico, kjer „nedotakljivi“ sežigajo trupla. Tam nastopijo najbolj intimni rituali življenja in smrti. Gost dim, neznan vonj, saje, svete krave in potepuški psi, zogleneli kupi drv in raznih ostankov, nikjer nobenih solz; smrt dojemajo povsem drugače. Ljudje samo stojijo okoli grmad in v tišini opazujejo goreča trupla. Na ta „Ghat“ sva se ponovno vrnila zvečer, ko je pogled na to gorečo grmado še bolj nedojemljiv. Naslednje jutro sva vstala zelo zgodaj in se z ladjico odpeljala po reki gor in dol ter na drugo stran, kjer sva lahko ponovno občudovala drugačen pogled na to sveto mesto. Po reki sva spustila svečki ter si zaželela želji. Sveti kraj Varanasi je unikaten in večno bo živel v mojem spominu.

Kalkuta je bila najina naslednja postaja

Ob sončnem vzhodu sva prispela na cilj, se utrujena in neprespana presedla v taksi, ki naju je odpeljal v hotel. Razen ene modernejše ulice je mesto v zelo slabem stanju, da ne govorim o številnih revežih ter brezdomcih na ulicah … Ogledala sva si nekaj znamenitosti, med drugim grob Matere Terezije, najširše drevo na svetu – Banyan Tree – Gandijev muzej, „trash mountain“ – največje smetišče na svetu – v glavnem pa je bilo letališče v Kalkuti najina odskočna deska nazaj na zahodno stran Indije.

Sledila je Goa, ki pa je bila za naju nedvomno najzanimivejša. Prvi dan sva ostala v prestolnici Goe, v Panjinu. Miniaturna Lizbona ti ne da občutka, da si v Indiji. „Kje so krave, kje so kravjaki na cesti,“ sva se spraševala. Krav ne vidiš na cesti, saj so tam po večini katoličani, ki krave nimajo za sveto žival. Narobe svet v primerjavi z ostalo Indijo. Sicer simpatično mesto, vendar premirno, da bi midva tam ostala dalj časa. Premaknila sva se v Vagator, zašla v najboljši hostel, ki je postal najin dom za naslednjih 10 dni.

Goa pa je bila čisto druga zgodba

Hitro nama je bilo jasno, zakaj je bila to mnoga leta najbolj priljubljena destinacija hipijev s celega sveta. Goa namreč nosi hipijevski duh nekega pozabljenega časa, ki tam še vedno živi.

Dobra in poceni hrana ter pijača, žuri do jutranjih ur in prijazni ter umirjeni ljudje pa je vse, kar popotnik potrebuje po napornem potovanju po ostalih predelih Indije. Za počitek je najprimernejša plaža Benaulim, za gurmane Baga, za žurerje Vagator ter Anjuna in Palolem za ležanje pod palmami in milim nebom. In to je obala Goe. Čas se tu spremeni v neko energijo, ki spremeni vsakega izmed nas v preprostega, predvsem pa v umirjenega človeka.

Že prvi dan sva našla barček na plaži, ki nama je bil tako všeč, da sva ga obiskovala vsak dan. Po naročilu jedi si je tam sicer bilo potrebno vzeti čas, kajti postrežba je trajala zelo dolgo in če sva imela srečo, sva dobila tudi to, kar sva naročila … Vendar, ko se dan preveša v večer, se ob opazovanju sončnega zahoda ne sekiraš kaj preveč. To pa je ravno ta čar, postaneš ravnodušen. Stvari, ki so se ti še včeraj zdele pomembne, počasi izginjajo. In ko se spusti noč, ta noč dobi spet svojo moč. Goa je namreč znana po neskončnih trans partyjih. Little Vagator Beach, Chapora, Anjuna, Disco Valley, Shiva Valley, Monkey Valley, HillTop so kraji neumornih žurov. Oblasti jih sicer nekoliko držijo nazaj, vendar to pomeni, da po 22. uri zvečer samo zamenjaš lokacijo in igra (donenje) se nadaljuje.

Potepanje po Goi je čarobnost svoje vrste. Je pa tako, četudi si organiziraš dan, ni nujno, da se bo razvil v skladu s planiranim, saj se dogodki nanizajo kar sami od sebe. Za Indijo pravijo, da je nisi popolnoma doživel, če nisi pri belem dnevu na sprehodu stopil v kravjak in ravno to se je meni zgodilo na plaži, kar je seveda sprožilo salve smeha pri kolegu Žanu.

Popoldneve sva preživljala na motorju, vsak dan sva raziskovala kotičke Goe. Voziti motor v Indiji je spet svojevrstna izkušnja. V praksi skoraj ne poznajo cestnoprometnih predpisov. Obstaja le pravilo močnejšega in pogumnejšega. Vsi pa trobijo, to pa, ja! Tudi najina hupa na motorju je bila že precej zdelana. Vožnja je polna adrenalina, najbolj ponoči, ko se po cestah sprehajajo črne krave. Bog ne daj, da se zaletite v sveto žival, lahko imate večje sitnosti, kot si mislite. Četudi imaš vozniški izpit, imaš tam občutek, kot da ravno voziš svojo prvo šofersko učno uro.

Pretiravanje v žuranju nama je vedno šlo dobro od rok. In ker sva počasi začela zgubljati kontrolo nad sabo, sva se 9. dan raje premaknila v miren kraj Hampi, kjer sva umirila svojo dušo. Po ogledu številnih „ruinsov“ in starodavnih templjev sva se ponovno podala na doooolgo vožnjo proti Bombaju, a tokrat z avtobusom.

Ko sva prispela v mesto z več kot 18 milijoni prebivalcev, naju je spet šokiralo

Metropola, velikanska gromozanka. Z več modernejšimi zgradbami na eni strani in s še več „slumi“ na drugi … Ogledala sva si mesto po dolgem in po čez. Poleg Dabba-Wallahs sistema, ki je nadvse presunljiv, sva si ogledala tudi največji Slum v Mumbaju; večina ta slum pozna iz filma „Slumdog Millionaire“. Vendar naju nič ni tako zelo zanimalo kot bollywoodska scena. V Lonely Planetu sva prebrala, da občasno pred hostlom Salvation Army iščejo popotnike za snemanja filmov in reklam. Pred vhodom so naju v minuti ogovorili in že sva bila na seznamu ter uro kasneje že oblečena v Škota z dudami snemala reklamni videospot za telekomunikacijskega operaterja AirCell. Snemanje je trajalo cel dan z nekaj prekinitvami za kosilo in malice, tako, da je bilo to dokaj naporno delo za prejeto plačilo 500 rupij. Svojevrstna izkušnja! Od Mumbaja sva se poslovila v svojem slogu. Po veliki indijski razkošni poroki, kjer sva se najedla za 2 dni naprej, sva zaključila noč v najboljšem nočnem klubu v Mumbaju – Trilogy.

Indija je za nas onstran razumevanja. Je umazana, materialistična, revna in grda, hkrati je pa tudi bogata, duhovna in lepa. Polna je nasprotij in ekstremov, ki jih povprečen zahodnjak le stežka razume. Tudi sam sem jih s težavo dojel. Pozabiti je treba, kaj je normalno in kaj ni, le tako je mogoče v Indiji shajati. Vendar, dlje ko opazuješ to deželo, ta kaos, začneš počasi opažati njihovo skladno življenje in videti njihov popolni red.

 

Darin Geržina

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.