Peru je primerna destinacija za marsikaterega študenta, saj se vsake toliko dobi dokaj poceni karto do Lime, glavnega mesta. S fantom sva v to prelepo inkovsko deželo prišla iz Bolivije, čez jezero Titikaka, v mestece Puno.
Razlika med državama je bila najprej opazna po številu turistov, Peru je seveda zelo popularna destinacija, zato je veliko bolj obiskan.
Prvi dan sva si v popoldnevu ogledala Urosi, svetovno znane slamnate otočke na jezeru Titikaka
Glede na to, da je turistov kar nekaj, sva imela zanimivo družbo, na ladji so se nama namreč pridružili šolarji. Otočki so seveda zelo zanimivi, vse je slamnato, tla, hiše, tudi čolnički. Na teh otočkih dejansko še vedno živi okoli 200 ljudi. Nekaj hiš je pokazalo tudi modernizacijo, kmalu vidiš, da je kakšna hiša kar železna, le pokrita s slamo, pred njo pa stoji steber, na katerem je solarna plošča, s katero si priskrbijo elektriko.
Iz Puna sva odšla v Cusco, mesto, ki je bilo prestolnica inkovskega imperija in kjer je bilo nekoč polno inkovskih zgradb. Veliko so jih podrli Španci, da so zgradili novo mesto. Cusco je zelo simpatično mesto. Ko sva prispela, je lilo kot iz škafa, tako da je bilo iskanje hostla malo manj prijetno in tudi samo iti na večerjo je pomenilo, da sva bila še enkrat mokra. Vendar se je naslednji dan zjasnilo in mesto je pokazalo svoj pravi čar. Ostala sva le en dan, ker sva hotela čimprej naprej, do Macchu Picchuja. Velike nahrbtnike sva pustila v Cuscu ter se z manjšimi odpravila naprej.
Do izgubljenega mesta se najlažje pride z vlakom iz Cusca v Aguas Calientes, vasice pod Macchu Picchujem
Seveda stane vožnja v eno smer na osebo skoraj 50 USD, zato sva se odločila za cenejšo varianto. Iz Cusca sva šla z minibusom do vasice Santa Maria, naprej z drugim do Santa Terese, vožnja je bila vratolomna, peljali smo se po makadamski cesti čisto po robu vedno večjega prepada. Poleg tega nam je še počila guma, ampak smo s sumljivo rezervno nadaljevali pot. Nato sva dobila prevoz do neke elektrarne, kjer gre mimo vlak v Aguas Calientes, na katerega seveda nisva šla, temveč sva šla peš po tračnicah do cilja. Na internetu in v Lonely Planetu je pisalo, da se hodi dve uri, midva sva hodila tri, nisva hodila prehitro, bilo je vroče, polno nekakšnih mušic in tudi hoditi po tračnicah ni najbolj prijetno. Ko sva prispela v Aguas Calientes se je ravno začelo temniti.
Na Macchu Picchu sva hotela iti čimbolj zgodaj, tako da sva vstala nekaj čez 4. uro, da sva bila ob 5h na avtobusni postaji, ob 6h pred vrati Macchu Picchuja. Prvih nekaj avtobusov je takoj polnih, turisti stojijo v vrstah, še preden pripeljejo. Seveda te samo en pogled na to čarobno mesto pomiri, res je neverjetno in mirno, morda tudi ker stoji visoko v gorah, na okoli 2300 metrih. Imela sva načrt iti najprej na Wayna Picchu, to je tisti hrib, ki sva ga na slikah izgubljenega mesta vedno videla v ozadju, saj od tam lahko vidiš celotno mesto.
Pot na Wayno je naporna, saj se večino časa hodi po inkovskih stopnicah. Veliko popotnikov gre po sledeh Inkov že na pohodne izlete in se morda teh stopnic navadi. Seveda je na koncu vredno, razgled na mesto te prevzame, res je veliko in vidiš ga z višje točke, celega. Pot navzdol je prav tako malo naporna, potem pa se kar utrudiš s hojo po stopničastem terenu Macchu Picchuja. Vendar nisem mogla kaj, da me mesto ne bi prevzelo, tudi utrujenost in turisti me niso tako zelo motili. To je res nekaj, kar sem morala videti.
Še isto popoldne sva se odločila iti iz Aquas Calientesa, vendar le z vlakom do mesta Ollantaytambo
Vlak seveda ne pelje direktno in spet je deževalo, ampak nekako sva premražena našla prevoz s postaje do hostla. Naslednji dan sva si ogledala še nekaj ruševin v tem mestu. Seveda po ogledu izgubljenega mesta nobena inkovska ruševina ni tako zelo zanimiva, razen če si tak navdušenec, kot sem jaz. S presedanjem v Urubambi sva se vrnila v Cusco. Samo mesto sva si še malo ogledala, predvsem ruševine Sacsayhuamán.
Naprej sva odšla do Arequipe, si ogledala to mesto in potem potovala čez kanjon Colca, kjer sva videla kondorje, ki so letali nad nami. Poleg tega se voziš mimo predinkovskih vasic, ki jih še vedno uporabljajo. Zvečer smo odšli na domače kosilo, poskusila sem meso alpake, baje skoraj nima maščobe. Sicer pa je prava perujska specialiteta morski prašiček. V Arequipi sva si šla ogledat tudi svetovno znano mumijo Huanito. Okoli leta 1460 so to deklico ubili, da so jo žrtvovali bogovom, ker pa so jo pustili v gorah, se je njeno telo neverjetno ohranilo.
Naslednja destinacija so bile Nasca Lines, to so risbe na tleh puščave, ki še danes burijo domišljijo Prespala sva v mestu Nasca, kjer sva si spet ogledala muzej in nekaj mumij, preden sva odšla do letališča, s katerega te peljejo gledat Nasca Lines iz zraka. Najbolj znane oblike so opica, pajek, astronavt, pes in mogoče še kondor. Risbe naj bi nastale med leti 400 in 650. Vožnja je bila grozna, bilo mi je slabo, saj te v aviončku premetavajo sem in tja, obračali smo se celo na bok, da bi dobro videli določeno risbo. Seveda je vredno, saj je pogled na slike res nekaj posebnega.
Naprej sva šla do mesta Huacachina, nekoč bajno letovišče, danes pa sem pridejo turisti predvsem zaradi peščenih sipin, po katerih sva se s fantom šla vozit z »boogyjem«, avtom z železnim ogrodjem. Gre za pravo doživetje, zabaviščni parki se lahko skrijejo. Tudi z desko se da spuščati po sipinah. Samo mestece Huacachina sicer izgleda kot prava fatamorgana, mestece leži ob manjšem jezeru s palmami in zelenjem, obdaja pa ga samo pesek.
Pot sva nadaljevala do mesta Paracas, ki je izhodiščna točka za ogled otokov Balestas. Otočki so manjši, kot Galapaški otoki, vendar sva tudi tukaj videla morske leve, pingvine in druge ptice, tudi delfine. Pot do mesta Paracas in iz njega je prav smrdljiva, na poti tja se namreč pelješ mimo tovarne rib in zaradi vročine imajo minibusi seveda odprta okna. Sicer pa razen otočkov tam ni kaj dosti videti.
Potem sva šla do glavnega mesta Peruja, do Lime
Najti hostel, ki ne bi bil predrag, je bil kar problem, predvsem ker je Lima res velika, hostli pa niso ravno na kupu. Po ogledu muzejev in mesta samega sva hitro odhitela naprej, na poti sva si ogledala Sechin, arheološko najdišče zraven mesteca Casma, in odšla do mesta Trujillo. Namesto da bi bila v tem mestu, sva odšla kar naprej, do obalnega mesta Huanchaco, kjer sva ostala malo dlje časa, saj so tam tudi dobri valovi za deskanje.
Tukaj imajo spet druge predinkovske kulture in skozi raziskovanje muzejev sem ugotovila, da so mi te bolj všeč kot sama inkovska. Blizu so razvaline Chan Chan, vse skupaj izgleda, kot bi bilo narejeno iz mivke. Videla sva tudi perujske gole pse, ki so brez dlak in so obstajali še pred Inki. Imajo malo višjo temperaturo, zato domačini pravijo, da so dobri za revmatike, ker so brez dlake pa tudi za astmatike.
V tem delu Peruja sva si ogledala še nekaj iz kulture Moche, npr. tempelj Lune, ki je narejen pravzaprav iz štirih templjev, enega nad drugim, in zdaj odkrivajo plast za plastjo različnih templjev. Vidijo se še barve in vsak sloj se nekoliko razlikuje od drugega, tako da je vse skupaj spet nekaj čisto novega. Templje restavrirajo oziroma odstranjujejo pesek, pri čemer jim pomagajo prostovoljci z vsega sveta.
Peru me je kar malo prevzel, ne le Inki, predinkovske kulture so name naredile pravi vtis. Da je bilo nekoliko več turistov, me je najprej motilo, potem pa sem se navadila in hitro pozabila na to, medtem ko so me obdajale same zanimivosti. Zaradi Macchu Picchuja je to zelo popularna destinacija, ki pa skriva še veliko več.
Maja Bačnik
