Nina Rakovec: »Kultura nas dela žive, nas ozavešča, drži na tleh in nam obenem pusti sanjati.«

Nina Rakovec
Foto: MGL

Triintridesetletna igralka Nina Rakovec je bila Antigona v tragediji Antigona, introvertirana Tina v Dvojini, razposajena Živa v Izletu, dekle na psihičnem robu v Hočem živeti in nazadnje iskalka ljubezni v Neznosno dolgih objemih. Prejemnica več nagrad je že od otroštva obdana s kulturo po zaslugi svojega dedka, pokojnega slovenskega igralca Poldeta Bibiča. Pri svoji karieri se ne zanaša na ime, pač pa na talent, ki ga trenutno razvija v Mestnem gledališču ljubljanskem. Z nami je spregovorila o svojem strahu pred prijavo na Akademijo, svoji ranljivosti in svojem pogledu na kulturo.

Preizkusili ste se pred filmskimi kamerami in na gledaliških odrih. Kaj vam je ljubše?

Osebno mi je ljubši film, saj se pri snemanju počutim bolj domače in mi je tudi bolj pisan na kožo. Glede na to, da je filmski trg pri nas majhen in so igralci večinoma situirani v gledališčih, sem imela srečo, da sem relativno veliko snemala. Všeč mi je ta hipni trenutek, odzivnost in to, da kamera posname vse podrobnosti. Kot igralec imaš veliko možnosti za te subtilne nianse, ki jih lahko preneseš na filmsko platno.

Na gledališkem odru ste prvič nastopili, ko ste obiskovali drugi letnik Gimnazije Kranj. Ali je bil nastop na odrih Prešernovega gledališča Kranj prostovoljen ali ste zaradi svoje družine čutili potrebo, da greste v te vode?

Zagotovo je na mojo izbiro vplivala tudi družina, saj sem že od malega prežeta z gledališčem. Okolica in kasneje tudi sam od sebe pričakuješ, da boš nekoč igralec in potem te življenje usmeri. V Prešernovem gledališču sem se želela preizkusiti, saj sem po končani gimnaziji hotela na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Strah me je bilo, da bi ljudje mislili, da so me sprejeli le zaradi mojega slavnega dedija, zato sem se želela dokazati. Na avdicijo sem šla sama in nihče ni vedel, da sem vnukinja Poldeta Bibiča, saj imam na srečo drugačen priimek in tudi z njim nisem nikoli obiskala kranjskega gledališča. Ko sem dobila glavno otroško vlogo, sem se počutila fenomenalno. Od takrat naprej se mi zdi gledališče magični prostor in igrišče, kamor se hodiš igrat, hkrati pa nek prostor, kjer se počutiš domačega in varnega.

Predstava Cafe Dada
Predstava Cafe Dada. Foto: MGL

Ste se že po prvem nastopu počutili domače?

Ja. Bila sem popolnoma neobremenjena, kar je eden izmed najlepših občutkov, ki je tudi ključen za sproščeno igranje nastopajočih v teatru. Hkrati pa sem imela v gimnaziji status kulturnika, ki mi je pomagal pri spraševanjih (smeh). Z vsemi igralci, gostovanji in zgodbami, ki sem jih slišala sem se počutila kot doma. Bilo je fenomenalno odkrivati gledališča in kulturne domove po Sloveniji in delati s profesionalnimi režiserji in igralci ter nekaj drugačnega od rutine, v katero si vpet v času obiskovanja srednje šole. V tem obdobju sem se tudi dokončno odločila, da bi v življenju opravljala ta poklic.

Ste na poklicni poti naleteli na kako oviro?

Težko mi je bilo peti. Vedno sem morala peti visoke tone, glede katerih nisem bila samozavestna. Sem se pa tudi glede petja sprostila po nekaj predstavah.

Prvo nagrado ste prejeli že pri 23 letih, in sicer Prešernovo nagrado AGRFT za vlogi Desiree in Antigone. Bi lahko zase rekli, da ste podobni liku Antigone iz Sofoklejeve tragedije – zvesti sami sebi, stojite za svojim mnenjem, zaščitniški in neustrašni?

Zagotovo se v nekih spektrih najdejo povezave. Pri Antigoni je to občutek za pravičnost in ljubezen do bližnjih. Odkar imam družino, občutim, kako bi se borila, če bi jih kdo ogrožal. Še posebej sem zaščitniška, ko gre za otroke, saj so le-ti šibkejši, ranljivejši. Mogoče delujem tudi neustrašna, vendar je to le moj obrambni mehanizem, saj sem se skozi leta naučila postaviti zase. Veliko sem morala delati na sebi in tudi na svojih vlogah, da sem postala takšna, kot sem.

Na vaši spletni strani smo zasledili, da ste aktivni pri dobrodelnih in humanitarnih akcijah. Od kod ta čut za sočloveka?

Sem zelo ranljiv človek, ki se mu zdi pomembno pomagati ljudem v stiski. Že preden sem imela otroke, sem bila aktivna v dobrodelnih ustanovah. Pred petimi leti sem pomagala tudi beguncem na Šentilju. Pravica do pomoči se mi zdi temeljna človekova pravica. Kljub temu da v nekem trenutku živiš stabilno življenje, nikoli ne veš, kdaj bo zapihal veter, ki ti lahko spodmakne tla pod nogami in takrat se sam znajdeš v položaju, ko potrebuješ pomoč.

Kot gledališka igralka ste zaposleni v MGL. Vaš partner, stanovski kolega, pa je zaposlen kot svobodni umetnik. Glede na to da država krši pogodbene obveznosti in s tem posledično izčrpava slovenske kinematografije in gledališča, nas zanima, kako ste vi občutili to krizo?

Katastrofalno. V gledališču nismo le »frontmani«, so še lučkarji, kostumografi, producenti, maskerji, zato menim, da se država ne zaveda, koliko ljudi bo propadlo. Za razliko od partnerja sem jaz zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem in imam neko varnost, stabilnost, sigurnost in redni prihodek. Robert pa je le eden od svobodnih umetnikov, ki mu je odpadlo ogromno projektov. Svobodnjaki so tako ali tako že poleti odrezani od dohodka, kar pomeni, da bi morali čez leto opraviti toliko več poslovnih načrtov. Poleg tega gledališča trenutno nimajo dela za svobodne umetnike, saj nimajo denarja, poleg tega pa trenutno zaposleni predstave pripravljamo za vnaprej. Imamo nek tekoči trak predstav, v katere svobodnjaki niso vključeni in tudi še eno celo sezono ne bodo. Država tako trenutno uničuje kulturo in želi utišati nas, intelektualce in kulturnike, ki opozarjamo na kritične stvari.

Nina s svojim partnerjem
Nina s partnerjem Robertom. Foto: osebni arhiv

Kako bi opredelili besedo kultura v 21. stoletju?

Potreba ljudi po kulturi narašča. Med pandemijo koronavirusa so ljudje posegali po glasbi, filmu, virtualnih gledališčih in umetnosti. Skratka po kulturi. Kultura nas dela žive, nas ozavešča, drži na tleh in nam obenem pusti sanjati. Z njeno pomočjo tudi rastemo in si nenehno nastavljamo ogledalo, da smo lahko kritični do sebe in do družbe.

Menite, da olajšuje trenutno situacijo?

Ja, definitivno. Jaz potrebujem knjige, filme in teater. Glede na trenutni položaj smo se znašli s predvajanjem predstav preko spletnih platform, vendar igralci potrebujemo živo občinstvo, saj je gledališče živa stvar. Ko smo imeli virtualno premiero Neznosno dolgih objemov, so me soigralci opozorili, kako težko je igrati pred tako okrnjeno publiko, saj smo igralci v MGL-ju navajeni polnih dvoran. Zdaj pa gledamo prazne stole, ne dobimo odziva in pred predstavo ni prisotnega nobenega adrenalina in veselja.

Verjetno dobite odzive po spletu, vendar verjamemo, da se to ne more primerjati z živo publiko.

Ja, ni enako. Pri filmu je drugače, ker ga lahko gledaš kjerkoli in kadarkoli. Teater pa je drugačen in potrebuje odziv žive publike. Gledališka predstava je vez med igralci in gledalci, saj niti ena ponovitev ni enaka drugi. Odvisna je od razpoloženja publike in igralcev. To jo naredi magično.

Sami ste igrali v več filmih – Dvojina, Izlet, Osebna prtljaga. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenskega filma?

Upam, da se ministrstvo zbudi, ker trenutno je kaos. V Sloveniji imamo fantastično zaledje filmskih režiserjev, igralcev in drugih sektorjev. Slovenski film se je v zadnjih letih zelo razvil in je uspešen na raznih tujih filmskih festivalih. Zdi se mi škoda, da se je vse ustavilo. Slovenski film veliko obeta in upam, da se bo še naprej razvijal.

Prejšnji članekKako prenehati s pitjem kave?
Naslednji članekErasmus: katero državo naj izberem?

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.