OSM films: mlada filmska ustvarjalca, ki stopata po svoji poti

Mlada filmska ustvarjalca Tina Lagler in Blaž Miklič delujeta pod okriljem svoje produkcijske hiše OSM films, ki je prepoznavnost dosegla tudi v tujini. Pri svojem delu se povezujeta z različnimi umetniki in dajeta glas manjšim ustvarjalcem. Pogovarjali smo se s Tino Lagler, ki nam je pojasnila, kako poteka delo v produkcijski hiši in kakšno je delo umetnika v sodobni slovenski družbi.

Kako je prišlo do ustanovitve OSM films in kdo stoji za produkcijsko hišo?

Za produkcijsko hišo OSM films stojiva Tina Lagler in Blaž Miklič, pri produkciji pa se nama pridružujejo tudi zunanji izvajalci. Da bova začela ustvarjati in producirati filme pod imenom OSM films sva se odločila leta 2013, leto dni zatem, ko sva se spoznala in mi je Blaž pomagal posneti moj prvi dokumentarni film Drum’n’bass in Your Face. Leta 2014 sva vsak dan posnela eno fotografijo, leta 2015 pa sva se bolj resno lotila video produkcije in vsak teden posnela en kratki film z različnimi tematikami. S pomočjo teh filmov sva v prihodnjem letu dobila tudi nekaj naročnikov najinih storitev ter za nekaj posameznih prejela tudi nekaj nagrad.

Koliko ljudi trenutno dela z vami, se povezujete z različnimi umetniki ali imate neko stalno ekipo, na katero se redno obračate?

Z nama so pri zadnjem projektu delali še trije ljudje, prav tako umetniki na svojem področju. Ljudje, s katerimi delava, so na nek način najini stalni sodelavci, saj veva, da delo opravijo dobro in se nanje lahko zaneseva. Prinese pa vsak projekt kakšno novo poznanstvo, zato se tudi ekipa, ki stoji za določenimi filmi, širi in povezovanje z različnimi umetniki in ustvarjalci je vedno del vsakega projekta.

Moški s snežnim bordom na zasneženem polju
Foto: OSM films

Vaša spletna stran je na voljo v angleškem jeziku, zakaj ne v slovenskem? Ciljate predvsem na mednarodno občinstvo?

Nekako sva ciljala na mednarodno občinstvo, predvsem v času, ko sva imela kar nekaj naročnikov iz tujine. Zaradi pomanjkanja časa se v resnici potem niti nisva več toliko ukvarjala, da bi omogočila tudi slovenski prevod. Nenazadnje veliko dela pride tudi »od ust do ust«, hkrati pa že z vizualnim izdelkom pokažeš, kar želiš.

Na kateri dosežek ste že posebej ponosni? Je bil to kak posnet film, samo dejstvo, da ste začeli s svojim podjetjem ali kaj drugega?

Najbolj sva ponosna na to, da sva se veliko stvari lotila sama, morda kdaj bolj z glavo skozi zid, vendar nama je to prineslo številne izkušnje, hkrati pa tudi znanje. Vsaj v začetku, ko se razvijaš, je dobro, da veliko stvari usvojiš sam, to delo zato še toliko bolj ceniš. Ponosna sva tudi na vse projekte, ki sva jih izvedla, trenutno seveda najbolj na zadnji film, serijo dokumentarnih projektov Mi nismo izgubljena generacija, v katerem predstavljava pet mladih umetnikov.

Slikarka razkazuje svoje delo
Foto: OSM films

Kaj za vas predstavlja najtežji del umetniškega ustvarjanja v Sloveniji? Vemo, da umetnost ne dobi veliko podpore s strani države, zato je pogosto v ospredju stereotip »stradajočega umetnika«.

Najtežji del umetniškega ustvarjanja pri nas nama že od nekdaj predstavljajo finančna in podporna sredstva. Nimava producenta, ki bi iskal sredstva, kar je morda najin največji problem. Prav tako se nisva usmerila v produkcijo zgolj komercialnih filmov, več je bilo dokumentarnih za neodvisne naročnike, tudi za domače zavode, ki delujejo znotraj kulture. Oba sva trenutno samozaposlena v kulturi, imava plačane prispevke, nimava kredita, ki ga v resnici tudi ne bi dobila, nimava najemnine, zato si lahko privoščiva tak način življenja. Ja … na nek način ta stereotip, še posebno danes, kar drži. Projekta nimaš vsak mesec in če ga imaš, se, preden ga dobiš, že od nekdaj srečuješ z znižanjem honorarja / ponudbe itd. Ali pa delaš za neprofitne in neodvisne zavode in organizacije, ki so prav tako odvisne od sredstev in razpisov. Zanimivo mi je, kako nekateri velikokrat rečejo »O tem bi pa morala posneti dokumentarec!«. Ja, seveda, ni problema, ampak kdo ga bo financiral?

Moški s kolesom pred stavbo
Foto: OSM films

Kako je pandemija vplivala na vas? V času karantene smo lahko videli velik porast umetniškega ustvarjanja za štirimi stenami, sedaj pa se zdi, kot da smo na to obdobje že pozabili.

Res je, zdi se, kot da smo na to obdobje pozabili in tudi zdi se, da se nihče ne vpraša, kaj bo to leto še prineslo za številne ustvarjalce. Kaj bo leto dni po pandemiji? Sama sem si čas v karanteni krajšala s produkcijo projekta Ustvarjanje v karanteni, v katerem predstavljam domače umetnike, jih sprašujem, kako pandemija vpliva na njih, kaj to za njih pomeni. To obdobje je vsem ustrezalo, vsi so si vzeli več časa zase in za svoje delo, zadihali so in se bolj sprostili. Tudi midva. Vendar pa v resnici resnega dela ali projekta letos sploh še nisva dobila in ne zdi se, da bi jih bilo kaj v prihodnosti. Karantenski projekt, ki je bil seveda spet povsem neprofiten in neodvisen, si želiva razširiti v dokumentarni film, predvsem mene zanima, kaj bo z ustvarjalci leto dni po pandemiji, kako se bomo prilagodili razmeram, kako številnim omejitvam, kdo bodo naše stranke, kupci izdelkov itd. Vendar pa je treba najti sredstva za produkcijo filmov; kar nekaj je bilo že govora o rezih v kulturi, tudi v filmu, in zdi se, da pred nami ni cvetoče obdobje, da bo prav kultura potegnila najkrajšo. Kljub temu ostajam optimist, poskušam čim manj misliti na vse negativno, iščem možnosti, alternative za nove projekte in podobno.

Moški in ženska ustvarjata
Foto: OSM films

Je težko delovati kot neodvisna produkcijska hiša? Si kdaj želite, da se ne bi vrgli v samostojne vode, ali vam to predstavlja način življenja, ki ga ne bi zamenjali?

Seveda je težko, to je le delo, ki ga začneš graditi sam, neodvisno. Vendar pa je rezultat najinega dela po zaključenem posameznem projektu še kako razveseljujoč. V bistvu se nikoli nisva spraševala, kako bi bilo, če ne bi bilo OSM films, če ne bi izbrala te samostojne poti. Bolj si želiva tega, da bi sodelovala s producentom, ki bi nama pomagal pri iskanju sredstev za produkcijo neodvisnih filmov, kot pa, da se nikoli ne bi podala na to pot. Tudi če bi si našla neko zaposlitev, bi zagotovo še naprej delovala in producirala filme. Verjetno še bolj počasi kot sicer, vendar je to najin način življenja in pripovedovanja.

Imate kak nasvet za mlade, ki si želijo slediti sanjam po ustvarjanju in ne vedo, kako se tega lotiti?

Na tem mestu bi rekla tako, kot je v zadnjem filmu rekel Jure Sodja: »Če imaš neko stvar res rad in se tej stvari 100-odstotno posvetiš, lahko v tej stvari uspeš, ne glede na to, kaj delaš. Ni lahko, ampak če v to vložiš ogromno dela, energije, denarja, mislim, da prej kot slej lahko od tega živiš.«

Predvsem se mi zdi, da moraš biti zelo vztrajen. Tudi, če si že na tem, da obupaš, moraš najti nek razlog, nek cilj, da greš čez to, da greš naprej, če si tega seveda dovolj močno želiš. Meni ni lepšega kot na koncu videti, kaj smo ustvarili, ni boljšega občutka in za nič na svetu ga ne bi zamenjala. To je res ta sreča, ko slediš svojim sanjam in jih uresničuješ.

Izpostavljeni filmi

Mi nismo izgubljena generacija

TRACKS OF PLANAI

 

Kolektiv 22 • Coffee Roasters

Ride Beyond Stereotypes

Urednica revije Študent

Prejšnji članekPrivoščite si nov začetek s Huaweiem
Naslednji članekSi želiš imeti boljšo erekcijo?

Urednica revije Študent

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.