Urška Bračko je slovenska knjižna blogerka, ki jo mnogi poznajo pod imenom Booknjiga. Z nami je v obširnem intervjuju spregovorila o knjižnem blogerstvu, njenih začetkih v njem in založništvu v Sloveniji. Za svež začetek leta nam je postregla z informacijami o delu knjižne blogerke in svojim mnenjem o tem delu v naši državi. Pri koncu tudi ni šlo brez lestvic in priporočil knjig našim bralcem.
Tvoje blogersko ime je Booknjiga. Nam lahko razložiš, zakaj tako ime, saj v sebi skriva kar nekaj pomena?
V bistvu je ime nastalo nekega dne na predavanjih iz založništva na Filozofski fakulteti. Takrat sem že imela svoj privaten profil na Instagramu, kjer sem zasledila veliko naročnin na knjižne škatle (book subscription boxes). Med tujimi knjižnimi blogerkami so res popularne, podjetja velikokrat iščejo tudi ambasadorke (določeno obdobje dobivajo njihove knjižne škatle v zameno za promocijo). Že takrat se mi je po mislih pričela poditi ideja, da bi bilo treba to nekako pripeljati v Slovenijo, začela je nastajati ideja o magistrski nalogi, ki bi bila hkrati lahko tudi poslovni načrt. Moje misli velikokrat švigajo v vse smeri in pričela sem pisati na papir, kakšno bi lahko bilo ime te (moje) škatle. Boo + knjiga. Boo nekako zato, ker te vsebina preseneti, knjiga pa kot knjiga. Hkrati je tudi skovanka angleške in slovenske besede knjiga, kar se mi je zdelo res domiselno. Tako je nastal tudi profil in kasneje blog.
Malce kasneje sem na predavanju o blagovnih znamkah sicer slišala, da takšna generična imena niso najboljša, vendar mislim, da se je danes že kar prijelo in včasih moram ljudem celo povedati najprej blogersko ime in potem svojega lastnega, da vedo, s kom se pogovarjajo.
Knjižnih blogerjev v Sloveniji ni veliko, a ker gre za specifično tematiko, je skupina med seboj povezana. Za vse, ki si ne bi znali predstavljati – kako poteka delo knjižne blogerke v Sloveniji?
Naj najprej poudarim, da bom opisovala samo, kako poteka moje blogersko delo. Ne morem trditi, da je pri ostalih drugače ali pa enako, vendar se verjetno kakšne izmed podobnosti vsekakor najdejo. Moje delo blogerke ni nikoli enako. Nimam nekega ustaljenega urnika, po katerem bi lahko rekla, da vsak dan preberem neko določeno kvoto, da vsak dan naredim vsaj eno blog objavo ali da objavljam vsebine na svoj Instagram kanal. Še vedno veliko delam po navdihu, za kar sem en dan pri volji, morda dobim neko idejo in jo hočem takoj realizirati. Pridejo seveda dnevi, ko imam oziroma si sama določim več dela in pridejo dnevi, ko z blogom ne delam absolutno nič. Čeprav morda ravno takrat, ko ne delam absolutno nič v zvezi s tem, še vedno moji možgani nekako razmišljajo, kaj vse bi se dalo narediti.
Morda bo najlažje, če vzamem par tipičnih dni v svojem tednu pa lahko razložim na primerih. Med tednom zjutraj vstanem in se odpravim v službo (na založbo KUD Sodobnost International), na poti do tja (na avtobusu) morda berem knjigo, ki bo primerna za blog ali pa morda le za mojo dušo. Kar ne pomeni, da je ne bom mogoče kasneje kje objavila. Potem sem 8 ur v službi in nato spet berem na poti domov. Ker se vozim skozi mesto, se včasih odpravim še do kakšne knjigarne, kjer se malo razgledam, kdaj kaj kupim, morda grem v knjižnico po točno določeno knjigo. Včasih knjige odnesem na pošto, ker sem jih podarila ali prodala naprej.
Ko pridem domov, je seveda najprej čas za kosilo, potem se pa odločim, kaj bom tisti dan počela, morda gledala serijo, še več brala (če je kakšna izmed knjig, ki me res potegnejo), naredila foto material za svoje objave, pisala blog objavo ali sestavljala kakšnega izmed vlogov. Za fotografije se kdaj odpravim tudi na kakšno zunanjo lokacijo in jih tam naredim. Ravno nazadnje je bilo za zbirko Čebelja družina, da sem šla in poiskala repliko Plečnikovega čebelnjaka, ki so ga postavili na grajskem griču (v Ljubljani). Včasih se ob večerih odpravim na kakšen literarni dogodek, se dobim s prijateljicami ali pa se udeležim zoom bralnega kluba. V zadnjem času se izjemno rada sproščam tudi z jogo.
So tudi dnevi, ko imam »snemanja«, takrat se posvetim snemanju videoposnetkov za svoje vloge, na katerih razlagam o knjigah ali pa snemam samo knjigo. V takih primerih je potrebno vse to še zmontirati, vendar po navadi ne uspem vse v istem dnevu, saj je s tem kar veliko dela. Tu so zraven še tiste nujne vsebine, objavljanje na družbenih omrežjih, komentiranje, dodajanje na storyje, deljenje povezav, dopisovanje z založbami in avtorji, dogovarjanje o objavah in pogovorih.
Na eni strani knjižni blogerji, na drugi recenzenti. Kakšna je razlika med njima in kje se zariše tista precej nevidna meja med omenjenima?
Že večkrat smo imeli dogodke, na katerih smo se pogovarjali o teh razlikah in/ali tudi podobnostih in priznam, da je to eno najbolj pogostih vprašanj, ki jih blogerji dobivamo. Sama bi rekla, da je kar nekaj razlik, vendar pa so tudi podobnosti. Prvo je, da so recenzenti knjig oziroma bolj kritiki plačani s strani delodajalca za svoje delo (vrsta zaposlitve je v tem primeru seveda tudi vprašanje). Večina jih ima za tako delo neko določeno izobrazbeno podlago in so zato lahko kritiki. Svoja besedila objavljajo v literarnih revijah, časopisih in na portalih. Največkrat v svojih kritikah uporabljajo neko osnovno formo in določene strokovne izraze, primerne besedilu. Verjetno morajo kdaj recenzirati tudi kakšno knjigo, ki jim ni ravno všeč oziroma je sami ne bi izbrali (to sicer ni nujno, da je res, ker nimam informacije, kako se za knjige odločajo, ali se sami, ali njihov delodajalec, možno pa je). Bolj pogosto poskušajo o knjigah pisati objektivno, medtem ko je pri blogerjih več subjektivnosti. Seveda so njihove objave tudi lektorirane.
Na drugi strani smo knjižni blogerji, ki smo se pisanja lotili bolj poljudno. S svojimi ocenami (jaz na primer svojim objavam nikoli ne rečem kritika, ker se mi to ne zdi primerno, tudi ne iz spoštovanja do literarnih kritik) podajamo svoje lastno mnenje o knjigi, njeno občutenje, vanje lahko vključimo tudi osebne zgodbe in jo predstavimo na bolj atraktiven način, npr. tudi z dodajanjem fotografij, videoposnetkov ali vlogov. Knjižni bloger ni nujno strokovno podkovan v literarnih vedah, vendar smo to večinoma ljudje, ki veliko beremo in zato že imamo določen občutek za dobre knjige. Knjige za objave izbiramo sami, največkrat delimo tiste, ki so nam bile všeč, saj se nam za slabe zdi škoda zapravljati čas za objavo. Seveda med ljudi podelimo tudi te, vendar bolj redko. Za objave največkrat nismo plačani, gre za našo voljo do deljenja, se pa v zadnjem času tudi že zgodi, da so nekatere objave finančno podprte, vendar tukaj številke ne dosegajo običajnih številk objav influcencerjev, ki delijo na svojih profilih lifestyle izdelke (kozmetika, oblačila itd). Svoja mnenja delimo na svojih lastnih spletnih straneh (v večji meri izdelana v lastni režiji) in svojih družbenih kanalih.
Poudarila bi še to, da si oboji delimo naš majhen slovenski knjižni trg in imamo radi knjige. Z ljubeznijo do branja širimo svoje poglede in mnenja, ki na nek način pridejo med ljudi. Jaz kritike spoštujem, tudi večkrat preberem njihova besedila, saj mi velikokrat dajo drugačen pogled na knjigo.
Kot pri influencerjih v svetu, se verjetno tudi knjižno blogerstvo razlikuje v Sloveniji napram večjim svetovnim državam, ki imajo ta trg bolj razvit. Kako opazne se ti zdijo te razlike?
Kolikor gledam in spremljam, zadnje čase sicer ne kaj dosti. Seveda so v tujini nekateri knjižni blogerji plačani za svoje objave, vendar jim je to hkrati prineslo že nove težave, ker ljudje potem ne verjamejo več v njihovo kredibilnost. To se je začelo pojavljati tudi pri nas, čeprav sami dostikrat poudarimo, da tudi, če gre za recenzijski izvod in/ali plačano objavo, to še ne pomeni, da si knjige nismo sami izbrali oziroma je nekako potrdili. Jaz stojim za tem, da ne bom pisala o knjigi, ki mi ni všeč ali pa me nekako ne pritegne.
Nekaj razlik še vseeno ostaja, npr. knjižni blogerji, ki se odločijo pisati v angleščini (ali pa je to njihov primarni jezik) imajo širše področje, kar lahko prinese tudi več sledilcev ali pa recimo prepoznavnost. Če se odločiš objavljati v slovenščini, tako kot sem se jaz, je to zato, ker imam rada slovensko založništvo, si želim, da knjige pridejo do bralcev in posledično tudi kupcev (saj vemo, več rednih bralcev je po navadi tudi kupcev knjig). Se pa na tujem področju tudi pozna, da zaradi večjega števila knjižnih blogerjev obstajajo tudi razne nagrade, ki jih zato podeljujejo (npr. Londonski knjižni sejem).
Še ena zadeva je, ki sem jo začela opažati v zadnjem času, npr. blogerji v Veliki Britaniji veliko bolj dosledno označujejo svoje objave z oznakami oglas (#ad), »darilo« (#gifted), sponzorski link, itd. Predvsem zaradi tega, ker je zakonodaja na njihovem področju (na splošno blogerskem) že veliko bolj razširjena in imajo zaradi tega tudi primerne zakone. Mislim, da v enem primeru celo zakonsko odgovarjajo, če ne označujejo dosledno.
Pozitivna razlika, ki je mogoče kar zelo specifična za naše področje je, da se nas večina knjižnih blogerjev pozna med sabo in zaradi manjšega števila založb imamo z večino dobre, nekateri celo osebne odnose. Mislim, da je to v tujini skoraj nemogoče, saj so številke neprimerno večje in je težko poznati vse (seveda se tudi tam kdo osebno pozna, vendar na drugačen način).
To si načeloma že nekako začela prav v prejšnjem odgovoru, a želel bi nekoliko bolj podrobno mnenje. Zakaj objavljanje povsem v slovenščini in ne odločitev v angleščini ali drugem jeziku, ki bi prinesel veliko več prepoznavnosti?
V bistvu sem že od samega začetka vedela, da bom objavljala v slovenščini. Gre za materni jezik, ki je zelo lep, malo ljudi ga govori in potrebno ga je ohranjati. Če se le da, knjige tudi berem v slovenščini (razen kadar se mi s kakšno res mudi ali pa vem, da angleščina da knjigi poseben poudarek npr. Sally Rooney in Madeline Miller). Zato sem se odločila, da bo ta blog predvsem slovenski, saj sem hotela nekaj spremeniti na našem knjižno blogerskem področju in mislim, da v tem napredujem. Sem ter tja se pojavi kakšna izmed objav v angleščini, predvsem kadar pišem o knjigi, ki sem jo brala v angleščini, vendar so te v manjšini.
Vsekakor tudi ni nujno, da bi se recimo odločila za pisanje v angleščini že od začetka, da bi bila enako uspešna v tujini, tam je konkurenca res huda, saj mnogi knjižni blogerji ravno zato pišejo v angleščini (ne samo angleško govoreči). Pa tudi bi potem umanjkal ta slovenski del, težko bi potem rekla, da promoviram slovensko literaturo in naše založbe.
Morda gre bolj za neuko mnenje ali neko predsodko, da knjižni blogerji preprosto nimajo podlage ali izobrazbe za tako pisanje. Se ti zdi, da bi morala imeti knjižna blogerka strokovno podlago književništva ali vsaj podobno smer?
Po eni strani ja, po drugi ne. Imamo kar nekaj knjižnih blogerk, ki so s popolnoma drugega področja, pa jim gre pisanje zelo uspešno od rok. Tako imajo vsaj morda nek ločen hobi od tega, kar imajo trenutno za redno službo ali so študirale. Seveda ti študij književnosti da nek širši vpogled, lažje razumeš povezave, primerjave. Vendar se je v primeru blogerskih objav lažje poenostaviti, kot uporabljati učene izraze, saj s tem ne bi prišli blizu sledilcem.
Mislim pa, da vsekakor ne bi škodilo več izobraževanja na področju pravopisja, saj se pri marsikateri vidi, da je to šibka točka. Tudi sama priznam, da bi moje objave lahko bile lektorirane in vem, da je to moja pomanjkljivost, ki si jo v prihodnosti želim izboljšati. Nekatere sicer potem pravijo, da gre vendarle za njihov hobi, pa saj je vseeno. Vendar ni, saj od sebe daš pismen izdelek v javnost, v javnosti že predstavljaš neko osebnost, ki stoji za svojimi mnenji o knjigah, kar pomeni, da bi morale biti te objave tudi kar se da pravilno napisane.
Nekoliko bolj pozitivno vprašanje. Slovenske založbe so čudovita zadeva. Kako je sodelovati z njimi?
Krasno! Se mi zdi, da so založbe, kar se tiče odnosa do nas knjižnih blogerk, zelo prijazne in nam z veseljem pomagajo in pošljejo recenzijske izvode, kadar se le da. Izjemno mi je všeč, da smo kot skupnost povezani tudi z založbami, da z nekaterimi lahko gojimo tudi prijateljske odnose, zdi se mi, da je to na tako majhnem založniškem trgu kar nekakšna obveznost.
Mala država in precej veliko število založb. Kakšno stanje vlada v slovenskem založništvu po tvojem mnenju?
Trenutno imam občutek, da smo v nekakšnem mehurčku stagniranja. Pred epidemijo se je na veliko govorilo o tem, v kako slabem stanju je založništvo, kar danes še vedno vsi vemo, vendar pa tega kar naenkrat nihče več ne poudarja, saj imamo sedaj drugačne probleme. Veliko založb se je moralo prilagoditi na nove poslovne modele (ki bi jih seveda morali imeti že prej) in to karseda hitro. Nekaterim je to boljše, drugim slabše uspelo. Veliko se jih zaveda, da je spletna prisotnost v današnjem svetu nujna, vprašanje pa je, koliko so pripravljeni na tem delati in v to vložiti (ne samo denarno).
Ponoven velik udarec je bila odpoved letošnjega Slovenskega knjižnega sejma v živo, ki je odpadel in se preselil na splet že drugo leto zapored. Le redke založbe so si sicer lahko privoščile izpostavitev na sejemskih straneh (kar pa tudi ni nujno pozitivno) in tako jih je dosti moralo poskrbeti samih zase. Po eni strani je ljudem lagodno kupovati na spletu, saj ti zato ni treba domov nositi ogromnih kupov knjig, po drugi strani pa je tukaj veliko manj priložnostnega nakupovanja. Založniški skupnosti je sejem seveda manjkal tudi iz vidika druženja, živih dogodkov in srečanj, ki vsakokrat veliko prinesejo. Bralci in kupci se izjemno radi srečamo z avtorji, dobimo podpise v knjige, sploh v zadnjem času, ko imamo res razcvet slovenske literature.
Mislim, da bodo šele pokoronske analize pokazale, kaj se je na področju slovenskega založništva dejansko dogajalo. Seveda vsi upamo na pozitivna poročila (če jih bo kdo izvajal), vsekakor pa je iz tega izšlo vsaj eno, veliko se nas je naučilo preseliti na splet.
Kakšno pa se ti zdi po drugi strani stanje v slovenskem knjižnem blogerstvu? Kako stvari stojijo in kaj bi se lahko še izboljšalo?
Zaenkrat se mi zdi, da se je malo umirilo. Bilo je obdobje, ko smo imeli recimo na Instagramu pravo poplavo novih knjižnih profilov. Seveda je le redkost, da si vesten in vztrajaš, ampak vendarle. Mislim, da je bilo to ravno v prvem valu epidemije, saj so bili vsi v karantenah, kar naenkrat so vsi brali itd. Zdaj imamo neko redno številko, vsi se lepo trudimo in nagrajujemo to svojo skupnost z različnimi projekti, skupaj rastemo in vidimo, kako rastemo tudi kot posameznik. Res je krasno.
Lahko bi bilo mogoče več sodelovanja s knjižnicami, drugih projektih, drugimi podjetji (vsaj s tistimi vsaj nekako povezanimi z branjem). Ampak jaz vedno pravim, da če sam ne začneš, ni nič. Ne moreš kar pričakovati, da ti bo padlo z neba ali se pritoževati, da te nihče ne opazi. Postani opazen.
Kot pravim, veliko je še prostora za izboljšanje, zdaj se nam je pridružil še tiktok, tam nas ni veliko, in vse skupaj gre še vedno počasi. Ampak bo, enkrat zagotovo, če ne pa z mlajšimi bralci.
Nekaj je prostor za izboljšanje in dejanski korak na bolje, drugo pa so želje. Kaj so tvoje želje za knjižno blogerstvo naše dežele?
Marsikaj! Vsega trenutno niti ne smem povedati, ampak moji načrti so še kar veliki in se ne končajo, porajajo se mi novi in novi projekti. Na splošno bi si morda želela to, da se uvedejo priznanja oziroma nagrade za knjižne blogerje na Slovenskem knjižnem sejmu. Ne gre za neko finančno nagrado, zgolj za priznanje, ki bi blogerjem sporočilo, vidimo vas, tukaj ste, odlično delate. Pomenilo bi nam, da smo opaženi in da naše delo ni zaman. Velikokrat nam to založbe same povedo (vsaj tiste, s katerimi sodelujemo), vendar bi neko javno priznanje temu dalo drugačno verodostojnost.
Želim si, da se razširijo tudi dogodki, povezani z blogerji, morda tudi v smislu blogerskih konferenc. Odlično bi bilo, da smo knjižne blogerke tudi uradno povezane v neko skupnost, že dolgo časa nazaj je padla ideja o neki skupni spletni strani, kjer bi se nas našlo vse, na kratko, o čem pišemo in podobno, da imajo tudi založniki lažjo izbiro. In seveda še marsikaj drugega, ampak kot sem že rekla, vsega ne smem povedati.
Verjetno se je od tvojega začetka kar veliko spremenilo. Kako je bilo blogati o knjigah v tvojih prvih dneh in kako je danes?
Uh, imam občutek, da smo knjižne blogerke izjemno napredovale. Skupnost se širi tako številčno kot v kvaliteti objav, podanih vsebin, projektov, pogovorov. Neverjetno je, koliko vsega naredimo kot skupnost in kot vsak posameznik. Danes je tukaj že zimski bingo pri Sandri (@dozadnjestrani), božične nagrade pri Barbari (@izposojevalka_besed), Ajdi (@ajdanaklada) in Maticu (@matic_piše), Julia (@noranaknjige) vodi IGTV pogovore z znanimi avtorji in avtoricami (tako slovenskimi kot tujimi), Barbara ima projekte z mladimi ustvarjalci in #abecedapoezije, Monika (@vonjpoknjigah) ima #bralnapotovanja in še mnogo je tega. Pojavljajo se še razne izmenjevalnice knjig, voščilnic, darilc, nagradnih iger. Vse punce (in fantje) se izjemno trudijo v vizualnem, oblikovnem in besedilnem smislu. Se mi zdi, da je zadnje čase že toliko vsebin, da je težko slediti vsem ostalim. Kar je dobro, če vsaka od nas pripomore k temu, da eno osebo spodbudimo k branju/nakupu/izposoji, je to že res lep dosežek (in seveda niso samo po ena oseba).
Mnogi med nami imamo že svoje spletne strani, svoje domene, profesionalne in prijateljske odnose, nastopamo na različnih prireditvah, pogovorih, v žiriji, strokovnih srečanjih … Mislim, da je razvoj res čudovit!
Omenila si veliko fantastičnih knjižnih blogerk. Ali med vami vlada kakršna koli raven rivalstva?
Morda temu ne bi rekla dobesedno rivalstvo, se pa včasih že zna zgoditi, da se projekti, ideje in zamisli včasih že podvojijo, ker nas je več, kot nas je bilo včasih. Sicer noben od teh nikoli ni kopija druge, vendar so stvari podobne. Ampak mislim, da temu ne bi rekla rivalstvo. Še vedno imamo dokaj različna bralna zanimanja, usmeritve, v kaj želimo, da naši profili zahajajo. Morda je problem v tem, ker je večina naših sledilcev dokaj istih profilov in se kdaj naveličajo naših podobnih vsebin, no, jaz upam, da seveda ne.
Sicer si že sama načela, a zanima me, kako je čutiti to povezanost med vami?
Knjižne blogerke smo kot skupnost res kot ene prijateljice. Vedno smo tukaj druga za drugo, če se da kdaj pomagati, pomagamo. Delimo vsebine med sabo, komentiramo, pridemo na dogodke založb (sploh, če tam dela kakšna od nas, hvala vsem, ki se odzovete mojim pobudam, hehe), naredimo kakšne skupne verižne objave in podobno. Če nekdo potrebuje knjigo, jo pošljemo/posodimo, veliko se nas dobiva tudi osebno … Samo še en velik knjižno blogerski dogodek nam manjka, ampak mislim, da naslednje leto bo pa končno čas za to.
Je preveč sklepati, da se s knjižnim blogerstvom v precej manjšem številu ukvarja moška populacija?
V bistvu je, kar se tega tiče, kar hecno. Preden sem jaz začela z blogom, sem malo raziskala, koliko in kdo sploh je. Odkrila sem Gospodično knjigo, Literarno lekarno, Peripetije, Kontekste in Neusmiljeno berem, od teh so zadnji trije moški avtorji. Vsi so kar redno pisali o knjigah in to izjemno dobro (nekateri še vedno). V zadnjem času, ko se je vse skupaj preselilo na družabna omrežja – oziroma vsaj deljenje o novem blogu na vse te aplikacije, se je struktura zelo spremenila na mlajše odrasle ženske. Premike za to je najti v mnogih razlogih seveda, od estetske, oblikovne funkcije, tega prijateljstva in povezanosti, do morda vsega dela, ki ga današnje blogerstvo zahteva. Skoraj noben nima več samo bloga, nujno so zraven še družabna omrežja in to pobere kar veliko »prostega« časa.
Za konec še nekaj lestvic, saj je najlepše govoriti prav o knjigah.
Deset knjig, ki bi jih svetovala prav vsakemu sogovorniku.
Dobro, da me nisi vprašal, katera je moja najljubša knjiga, ker je to eno od vprašanj, ki se jih blogerji zelo radi izogibamo in seveda nikoli ne povemo samo ene (ker to pač ne obstaja). Pogledala sem na svoj Goodreads profil in bom naštela 10 knjig iz mojih zadnjih petih letih branja. Vrstni red je naključen:
- Madeline Miller: Kirka
- Esad Babačić: Včasih
- Selja Ahava: Preden moj mož izgine
- Marco Missiroli: Opolzkosti v zasebnosti
- Mileva Einstein: Teorija žalosti
- Gašper Kranjc: Mestne ptice
- Kobi Yamada: Poskušaj
- Kozma Ahačič: Kozmologija
- Markus Zusak: Fant, ki je postal most
- Maja Lunde: Snežena sestra
Katere knjige, ki si jih prebrala v letu 2021, bi predlagala vsakemu bralcu?
Še nekaj knjig, ki jih še nisem zajela zgoraj:
- Davorin Lenko: Triger
- Svetlana Makarovič: Baladne pravljice
- Barbara Wesba: Walter, Zgodba o podgani
- L’homme étoilé: Na življenje!
- Josip Osti: Panova piščal
- Deborah Levy: Cena življenja
Katerih knjig se v letu 2022 najbolj veseliš?
- Andreja Peklar: Tisoč ptic
- Polona Lovšin: Deklica z vžigalicami
- Jana Bauer: Kako objeti ježa
- Elif Shafak: Kako ostati priseben v času razkola
- Ali Smith: Zima (1. del tetralogije)
- Madeline Miller: Ahilova pesem
- Srečko Kosovel: Kriza človečanstva
- Sally Rooney: Lepi svet, kje si?
- Andrzej Sapkowski: Zadnja želja
- Daisy Johnson: Sestri
Urški Bračko lahko slediš na njenem blogu Booknjiga in YouTube kanalu.
Booknjiga ima tudi svoj Facebook in Instagram profil, kjer redno objavlja vsebine za knjižne navdušence.
Urednik portala Student.si
