50 let od Kubrickove vesoljske vizije

0

Aprila leta 1968 se je v kinematografih začela predvajati 2001: Vesoljska Odiseja, Kubrickova kultna ZF mojstrovina, ki je med ljubitelji in poznavalci postala eden najboljših filmov vseh časov.

Prvič sem si ta film ogledal nekje v srednji šoli, ko smo filme pridobivali še po socialističnih kanalih. Takoj na začetku se je ob črnem zaslonu vrtela samo klasična glasba. Spet imam slabo kopijo brez slike, sem pomislil. Toda ob prijetni klasični glasbi sem v temi čakal le na vzhod sonca čez zemljo, ko se začne prvi akt filma v pradavnini.

V sceni prvega akta, kjer se prvim primatom, predvidevam, da spremljamo avstralopiteka, prikaže črn pravokoten monolit in to ob glasbeni spremljavi, da me je spreletel srh. Stanley Kubrick pusti naši domišljiji prosto pot, vendar lahko sklepamo, da smo imeli pri evoluciji pomoč inteligentne civilizacije iz vesolja. Opičnjak se nauči uporabe kosti kot orožja ob spremljavi Straussove pesmi Kako je govoril Zarathustra, nakar sledi famozni preskok scene z metom kosti v zrak, v prihodnost, na vojaško vesoljsko postajo, ki ob Straussovem valčku Na lepi modri Donavi kroži okoli Jupitra. Pisatelj in koscenarist filma Arthur C. Clarke opiše sceno kot najdaljši preskok v času v vsej filmski umetnosti: “Tri milijone let, od kosti do umetnega satelita v eni štiriindvajsetinki sekunde.”

Klasična glasba nas spremlja skozi celoten film in je odlično usklajena s scenami. Glasbo za film je v celoti napisal Alex North, ko je na premieri presenečeno ugotovil, da je Kubrick zamenjal skoraj vse kar je napisal. Kar nekaj minut lahko uživamo ob spektakularnih posnetkih vesoljske postaje, kot si jo je leta 68, leto pred pristankom človeštva na luni, predstavljal in ustvaril Stanley Kubrick. Vsa tehnologija in znanost v filmu drži. Prvotno bi morali poslušati tudi razlage pripovedovalca, vendar ga je Kubrick umaknil in gledalca prepustil svoji domišljiji.

V drugem aktu film nadaljuje v svojem slogu dolgih in počasnih scen in gledalcu razkrije bore malo. Spremljamo ameriškega  znanstvenika Heywooda Floyda (William Sylvester) na poti na Luno, kjer so astronavti našli monolit, predvidevamo da istega ali pa vsaj enakega kot iz prvega dela filma.

“Bojim se,  Dave. Moj razum gre. Čutim.”
Tretji del filma nam postreže z najbolj ikoničnimi scenami in dialogi, s katerimi ste se srečali tudi če filma niste še gledali. Spoznamo astronavta Davida Bowmana (Keir Dullea) in Franka Poola (Gary Lockwood) ter računalnik HAL 9000, ki je zadolžen za nadzor vesoljske ladje Discovery na njeni misiji na Jupiter. Če pogledamo, kje se te tri črke nahajajo v abecedi, vidimo, da iz vsake naslednje črke dobimo IBM, vendar je Clarke ovrgel namigovanja, da bi s Kubrickom izrabila to »častivredno institucijo«, kot se je sam izrazil. HAL je prvi odličen prikaz umetne inteligence, še preden je bila ta kakorkoli razvita in lahko bi rekli, da je vplival tudi na njen dejanski nadaljnji razvoj. Serija HAL 9000 naj bi vedno delovala brezhibno in brez ene samcate napake, toda kmalu se izkaže, da je na ladji nekaj narobe. David in Frank sumita, da jim HAL nekaj prikriva, zato ga hočeta izklopiti in prevzeti nadzor nad plovilom. HAL prebere njuno namero in se ju z željo po lastnem preživetju hoče znebiti veliko prej. Ko ga Bowman izklaplja, čutimo njegovo moledovanje in prošnje, naj ga pusti živeti. Iz breztelesne in famozne rdeče lučke in glasu je Kubricku uspelo ustvariti najbolj empatičen lik v celem filmu.

Zadnji del filma je čisti trip. Oba glavna igralca Dullea in Lockwood, sta v intervjuju izjavila, da je bil to čas, ko si za pravo doživetje filma moral pokaditi kaj močnejšega. Bowman se nahaja v bližini Jupitra, kjer lebdi še en monolit v katerega tokrat vstopi. V naslednjih petnajstih minutah filma smo priča psihedelični predstavi luči in barv, ki v petdesetih letih ni izgubila svoje vizualne moči. Opisovati je skoraj nemogoče, lahko si le ogledate. Končno se Bowman ustavi in znajde v hotelski sobi iz 18. stoletja. Gleda sam sebe, kako se stara, vendar ne umre, le transformira se v novo obliko, v človeški zarodek, ki lebdi v vesolju nad Zemljo, Otroka zvezd.

Film definitivno ni za vsakega. Čeprav ga štejejo kot enega najboljših in vplivnih filmov vseh časov, se kdaj pa kdaj znajde tudi na lestvicah najbolj dolgočasnih filmov. Tudi sam sem, kot srednješolec in študent večkrat ob njem zaspal, preden sem ga pogledal do konca. Kubrickovi filmi mi osebno niso bili tako všeč, da bi si jih ogledal večkrat (izjema je Dr. Strangelove, priporočam ogled). Vsak bo Odisejo doživel drugače. Morda boste v njem videli le režiserjevo tehnološko vizijo, za nekoga pa predstavlja potovanje duha in duše. Mogoče se v njem skriva človeški koncept boga, ki je interpretacija napredne rase za monoliti, katerih inteligenca je nedoumljiva ljudem.

“Popolnoma svobodno lahko špekulirate o filozofskem in alegoričnem pomenu filma, nočem pa začrtati jasnega zemljevida, za katerega bi nato vsak gledalec mislil, da mu mora zvesto slediti, če hoče dojeti poanto.” Stanley Kubrick

AK

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši svoj komentar
Prosim vpiši ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.