Ant-Man in Osa: Kvantomanija ali po domače Ant-Man 3 (morda tudi Marvel 31) je v tem trenutku najbolj svež vstop v Marvelov univerzum. Film, za katerega je režiser Peyton Reed obljubljal, da ni za vreči stran v širši zgodbi Marvela, je dosegel pričakovanja. Ta pa so za Marvel v zadnjih letih precej nizka.
Ant-Man 3 ni slab, ni dober, je pa pozabljiv
Prišli smo do trenutka, ko je Marvel nanizal več filmov z več kot dobrimi zlikovci, ovitimi v slab film, kot pa dobrih filmov s totalno pozabljivimi zlikovci. Kang je grozljiv, karizmatičen in brez dvoma pri vrhu lestvice Marvelovih negativcev. Saj ne da je konkurenca tako srdita, a vseeno. Jonathan Majors je zvezda filma. Žal pa je, sicer niti približno ne tako hudo kot pri četrtem Thoru (v tistem primeru Gorr Christiana Bala), odličen antagonist obkrožen s sila povprečnim izdelkom.
Gre za neko čudno Marvelovo mešanico Potovanja v središče Zemlje, Trona in Vojne zvezd. Z izjemo glavnih likov sploh ni videti kot film o Ant-Manu, temveč bolj kot nek klišejski film, v katerem se je mravlja-človek pač znašel s svojo družino. Paul Rudd, Evangeline Lily, Michael Douglas, Michelle Pfeiffer in Kathryn Newton sestavljajo družino mravelj, os in drugih žužkov. Vsak izmed njihovih likov je dokaj soliden, ne zgodba in ne razvoj samih likov pa jim ne dovolijo vstopa v bolj zanimive dimenzije.
In film ima presenetljivo visoko število likov, tako za filme o Ant-Manu kot za Marvel. Likov, za katere nam preprosto ni mar. Iz tega se rodi zaupanje na prvo žogo, brez katerega zgodbe sploh ne bi bilo. Kot je imel težavo zadnji Spider-Man se težava z naključji za vžig zgodbe zgodi tudi tukaj. Za vse Marvel preprosto verjame, da bodo gledalci v nedogled gledali skozi prste, ko pride do formulaičnih in ponavljajočih se neumnosti tega univerzuma.
Je Marvel še enkrat dokazal, da se je izpel?
In seveda, Marvel se že kar nekaj časa gleda kot celota, kot kontinuiteta pripovedovanja, kar predstavlja veliko ovir za vsak posamezni film. Enako je z Ant-Manom 3, kot bi mu lahko rekli, saj je po svoje čisto OK film, ki je na ravni filmov Spy Kids. Zdi se, da v zadnjih dveh letih Marvel ne zna ustvariti kvalitetne zgodbe. Črni Panter 2 vsekakor ni primer tega, saj ima za mišjo dlako več pozitivnih lastnosti kot pa negativnih.
Nov problem se pojavi, ko je Ant-Man in Osa: Kvantomanija vstop v peto fazo MCU. Film, ki bi nas moral navdušiti in nas povabiti v novo ero Marvela, kjer se bodo junaki ponovno združili proti velikemu antagonistu. Pa nas ne, ker je pozabljivo povprečen. Nasičen je z nezanimivimi trenutki, ki bi jih lahko brez težav razširili še v dlakocepenje, ampak to je na slehernemuu gledalcu, če se želi spustiti v take reči. Ko je Kang v istem filmu predstavljen kot neverjetna entiteta, ki se je mora bati vsak prebivalec multivesolja, in je pri koncu tega filma premagan s strani Ant-Mana brez moči, imamo problem.
Ant-Man in Osa: Kvantomanija trpi za Marvelovim sindromom. Nič ni več zanimivo, kar pa je, se uniči z nepremišljenimi odločitvami. Še vedno pa je boljši od drugega Doktor Stranga, Večnih, Črne vdove in predvsem Thora 4. To lahko tudi nekaj pomeni, kajne? Medtem pa čakamo na labodji spev Varuhov galaksije in kako lahko studio popravi grenak okus konca četrte in začetka pete faze.
Urednik portala Student.si
