Ocena filma: Blizu

Film Blizu (Close) režiserja Lukasa Dhonta
Film Blizu (Close) režiserja Lukasa Dhonta Foto: on imdb

Blizu (Close, 2022) je novi film belgijskega režiserja in scenarista Lukasa Dhonta, ki je bil premierno predvajan na letošnjem festivalu v Cannesu, kjer je osvojil veliko nagrado žirije. Slovenskemu občinstvu se je v sklopu Predpremier predstavil tudi na 33. Liffu (Ljubljanski filmski festival).

Študija fantovskega prijateljstva s tragičnimi posledicami

Prijatelja sta kot »rit in srajca«, ki počneta skupaj vse: pomagata pri nabiranju cvetlic (s katerimi se ukvarja Léova družina), se igrata namišljene »vojake«, predvsem uživata v neizmerni svobodi. Tudi člani družin obeh protagonistov se dobro razumejo in pogosto družijo. Fanta se skupaj učita, zabavata, velikokrat tudi prespita eden pri drugem, naklonjenost je obojestranska. Zelo močno prijateljstvo je kmalu, zelo tragično, označeno za nekaj več.

Film Blizu je na letošnjem 33. Liffu prejel tudi Kinotripovo nagrado mladinske žirije.
Film Blizu je na letošnjem 33. Liffu prejel tudi Kinotripovo nagrado mladinske žirije. Foto: on imdb

V dogajanje kot gledalec vstopimo ravno na prelomu poletja v jesen, ko se začne novo šolsko leto; zgodbo pa spremljamo skozi cikel vseh štirih letnih časov, toku naravnega dogajanja narave sledi tudi zgodba.

Nedolžno poletje se prevesi v napeto jesen, ki ji sledi tragična zima in posledično pomlad, ki spet prinese nekaj upanja. Dinamika med prijateljema se spremeni, ko ju ena izmed sošolk vpraša: »Vidva pa hodita?« V začetnih prizorih se nam na trenutke zdi, da bo Rémi tisti, ki ga bo to bolj prizadelo in bo na vsak način hotel ohraniti »moško držo«, pa vendar se zgodi ravno nasprotno. Léa opazka zelo zmoti, kmalu se začne oddaljevati, vsak gib, ki bi morda le nakazoval na »nekaj več«, ga zmoti. Vrzel med protagonistoma je vedno večja. Najde si tudi novo družbo in začne trenirati hokej, kar sicer ne neposredno, pa vendar zmanjša možnosti za toliko druženja in skupnega časa, kot sta ga bila deležna v preteklosti. Most med prijateljema je vedno večji, pride celo do fizičnega obračuna.

Eden Dambrine in Gustav De Waele sta Léo in Rémi.
Eden Dambrine in Gustav De Waele sta Léo in Rémi. Foto: on imdb

Kako pomembna sta bližina in nežnost

Napetost se stopnjuje in doseže vrh v Rémijevem samomoru. Ta zareže v vsakdan vseh vpletenih, ki se sprašujejo »zakaj«. Ni poslovilnega pisma, ni razloga, navzven je bil vesel in zadovoljen fant. Pa vendar, soočiti se je treba s posledicami. Spremljamo kako skuša vse skupaj »preboleti«, si v resnici sploh razložiti sam Léo, ki je z enega zornega kota »krivec«, hkrati pa tudi »žrtev« sistema, ki spodbuja predsodke, oziroma ne naredi dovolj, da bi jih v družbi glasneje označili in skušali do njih vzpostaviti čim bolj ničelno toleranco. S tem se napačni vzorci preko socializacije zelo hitro prenašajo na otroke in kasneje mladostnike. V ospredje so postavljeni intima, prijateljstvo, čustvenost in ranljivost fantov –  značilnosti, ki v družbi še vedno nimajo svojega prostora.

Nekaj povsem čistega in prvinskega, kot je pravo prijateljstvo pa se sprevrže v tragedijo. Morda film še dodatno zareže tudi zaradi dejstva, da oba protagonista živita v »vsaj na videz« idealnih družinah, ne zdi se, da bi imela kakršne koli težave v šoli, ali z vrstniki; tudi zaradi slednjega je Rémijevo dejanje še toliko manj razumljivo. Hkrati, pa nam priča tudi o tem, kako zares pomembni so vrstniški odnosi v času mladostništva in kakšen vpliv imajo na otrokovo odločitve.

Dodatno perspektivo zariše tudi odnos med Léom in Rémijevo mamo, ki sta si bila zelo blizu, po smrti pa se oba soočita s povsem novo perspektivo. Vprašanje je, kako človeški lahko ostanemo v tako skrajnih situacijah, kot je smrt otroka in do kakšne mere smo zmožni odpuščanja.

Léo dočaka pomlad, Rémijeva družina se preseli v drug kraj. Čas mineva naprej.
Léo dočaka pomlad, Rémijeva družina se preseli v drug kraj. Čas mineva naprej. Foto: on imdb

Poleg izvrstnih francoskih igralcev »srednje generacije« Lée Drucker, Émilie Dequenne in Kevina Janssensa v filmu navdušita predvsem mlada Eden Dambrine in Gustav De Waele v vlogi Léa in Rémija. Subtilno prikažeta fazo odraščanja, ranljivost in maskulinost hkrati. Intenzivna atmosfera filma in njegova fizičnost je poudarjena tudi v fotografiji (Frank van den Eeden).

O odraščanju

Lukas Dhont je leta 2018 navdušil že s prvencem Dekle (Girl). Portret odločnega dekleta, ki mu do uresničitve sanj o baletni karieri stoji na poti le ena ovira: njeno telo. Film je prejel nagrado za najboljši prvenec v Cannesu in nagrado Evropske filmske akademije za odkritje leta.

O novem filmu je dejal: »Resnično sem si želel posneti film o prijateljstvu, o njegovi lepoti, a tudi krhkosti. Povedati pa sem hotel tudi nekaj o družbi, v kateri nežnost med najstniki ali odraslimi moškimi prehitro gledamo skozi prizmo spolnosti. Vse skušamo stlačiti v predalčke. To zavira našo spontanost in omejuje naša prijateljstva. Ne nazadnje pa sem želel spregovoriti tudi o surovosti: kako lahko uniči tako krhke, nežne stvari – v svetu, pa tudi v nas samih. O tem, kako režemo cvetlice, kako izginjajo barve znotraj nas.«

 

Film je svež, iskren in zato toliko bolj aktualen. Odpira številna vprašanja, predvsem kakšno družbo ustvarjamo, se lahko že v otrocih skriva krutost, nenazadnje kakšna je pot soočanja s posledicami. Film, ki bi ga morali pogledati vsi, ki se na takšen ali drugačen način ukvarjajo z vzgojo otrok.

Prejšnji članekHuawei nova 10 SE: Hitro polnjenje in izjemna dolgotrajna baterija
Naslednji članekTanja Fajon na obisku: »Slovenija bo Srbiji vedno pomagala na njeni evropski poti«

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.