Črni panter: Wakanda za vedno (Black Panther: Wakanda Forever) je nadaljevanje Marvelove uspešnice iz leta 2018. Eden najbolj pričakovanih filmov leta je tudi zadnji film v četrti fazi studia, ki nam je prinesla kar nekaj povprečnih in podpovrečnih izdelkov. Po smrti Chadwicka Bosemana je imel režiser Ryan Coogler izjemno težko nalogo z nadaljevanjem zgodbe. Mu je uspelo?
Črni panter kot poklon prekrasnemu igralcu
Chadwick Boseman je bil Črni panter. Gre za eno izmed univerzalnih resnic v svetu filma in Marvelovem univerzumu. Zaradi njegove smrti je nadaljevanje Črnega panterja eno izmed najbolj pričakovanih v zadnjih letih. Mnogi so se spraševali, kako bo režiserju Ryanu Cooglerju uspelo nadaljevati zgodbo. To mu je uspelo v veliki večini, ponekod pa se je zraven prikradel tisti klasični Marvelov sindrom superjunaških filmov, ki se mu je vseeno spretno izmikal.
Vrnemo se v Wakando, ki žaluje za svojim kraljem. Film se čudovito pokloni svojemu junaku, fantastičnemu igralcu in prijatelju. Prav iz tu pa je Coogler pametno zgradil del filma, ki sloni na žalovanju Shuri (Letitia Wright) in kraljice Ramonde (Angela Bassett). Predvsem slednja se lahko postavi ob rob najboljših igralskih predstav v Marvelovih flmih, saj je od svoje prve do zadnje minute prekrasna. Medtem, ko prvi del filma sloni predvsem na njunem razmerju, se druga polovica premakne povsem na stran Shuri. S strtim srcem po smrti starejšega brata se mora boriti sama s seboj in prav ta bitka je nekaj najboljšega, kar je Marvel kadarkoli ponudil. Osebne zgodbe, ki pompozne bitke potisnejo v ozadje. Vsaj morale bi jih in film bi bil izjemen.
Še en Marvelov film, ki trpi zaradi Marvelovega sindroma
Ne glede na to, da je Črni panter natančen in surov prikaz žalovanja in krpanja življenja, ima še vedno svoje težave. Osebno bitko razširi na problem Wakande, ki prvič v svojem obstoju najde resnega tekmeca. Morsko kraljestvo Talokan napada tiste, ki želijo posegati po vibraniju. Ta se zdaj skriva tudi v morju, veliko držav sveta pa si želi moči, ki jo prinaša kamnina. Vodja kraljestva je Namor (Tenocha Huerte), ki se zdi kot nekakšna kopija Killmongerja iz prvega dela, a se zaradi prepričljive igre vseeno dvigne nad povprečje Marvelovih negativcev. Tudi sama beseda negativec je nekaj, česar Coogler ne želi prikazati oziroma antiheroju doda tolikšno mero osebnosti, da smo kot gledalec razcepljeni med tem, komu zaupati in verjeti. To je lahko le dobro.
Kar pa ni dobro je Marvelova formula vzpostavljanja univerzuma pod vsakim pogojem. Film se izpiše pri dveh urah in štiridesetih minutah, kjer bi lahko odrezali prav tistih štirideset minut. Stranske zgodbe Everetta Rossa (Martin Freeman) in vodje CIA Valerie de Fontaine (Julia Louis-Dreyfus) so popolnoma nepotrebne in ne pripeljejo nikamor. Tu film utrpi največ izgube kakovosti, ki se je ne da nadomestiti. Ko je dogajanje postavljeno v Wakando in okoli njihovega ljudstva je film pri vrhu superjunaštva. Žal pa se mora na vso silo vzpostavljati določena nadaljevanja, spin-offe in podobno. Zaradi tega trpi celoten film in prav to ga vleče proti dnu. Seveda ne gre preko velike bitke v tretjem delu filma, ki je v enem segmentu brezsmiselna v drugem pa predstavi svojo verzijo stavka »Save Martha« in ponovno vzpostavi zelo osebno bitko.
Ko se v zadnjem prizoru Shuri spominja trenutkov s svojim bratom, skorajda pozabimo na vse pretekle težave. Samo slike Chadwicka Bosemana kot T’Challe so dovolj, da nam je jasno, kako velika izguba je to za (filmski) svet. Temu dodajmo še prelepo pesem Rihanne, ki bi lahko bila Marvelov poseg po oskarju, in imamo zaključek čustvenega potovanja znotraj Marvelovega sveta.
Črni panter 2 je vreden svojega ogleda
Črni panter: Wakanda za vedno si s Spider-Manom deli naslov najboljšega filma Marvelove četrte faze, vsekakor pa ima močnejši čustveni naboj kot slednji. Film je vredno videti že zaradi igralskih predstav Angele Bassett, Letitie Wright in Danai Gurira, ki so čudovite in poklona Chadwicku Bosemanu. Ko nam film prikazuje osebno bitko glavnih likov in naroda Wakande je fantastičen. Žal pa je na drugi strani tradicionalno prisotno malo morje težav, ki že nekaj časa pestijo Marvelove izdelke. Fokus bi moral biti na Wakandi, pa ni povsem. Očitno je res na koncu prav morsko kraljestvo Talokan prispodoba za to malo morje, ki mu Marvel ne more uiti in s tem ne izkorišča vsega potenciala svojih posameznih filmov.
Urednik portala Student.si
