Serija The Last of Us je perfektna nepopolnost

The Last of Us
Foto: on imdb

Prva sezona serije The Last of Us je zaključena. Predelavo ene najboljših videoiger vseh časov je gledalo več milijonov gledalcev po vsem svetu. Predvsem oboževalci videoiger so bili tisti, ki so bili pred izidom serija na trnih, saj predelave iz igričarskega sveta niso bile ravno pokazatelj kakovosti. Lahko bi sicer rekli, da se je v zadnjih letih nekaj spremenilo s serijama Arcane in Witcher, pri čemer je prva velika izjema, druga pa je z drugo sezono prikazala grozovit padec kvalitete. Upanje za serijo ni bilo na najvišji ravni, vsekakor pa je šlo za pazljivost pri navduševanju zanjo. Le redke igre so namreč doživele tak status, kot ga je uživala (in še vedno ga) igra, ki je izšla leta 2013. Bila je pokazatelj, da lahko tudi izseki iz igre dosežejo raven kinematografa. Ne glede na vse, pričakovanja so bila visoka, zaskrbljenost pa prav tako. Upravičeno?

The Last of Us, perfekcija ali pomanjkanje časa?

Odzivi so različni, tako je pač vedno in tako vedno bo. Prva epizoda je navdušila večino gledalcev, saj se ni posluževala kritičnih sprememb napram vrhunske zasnove začetka igre. To je nazadnje storila tudi Netflixova serija Resident Evil, ki je bila enako hitro tudi ugasnjena. Pedro Pascal je le potrdil domneve, da bo odličen Joel. In je tudi vseskozi bil. Enako je z Bello Ramsay, ki je zaradi njene oziroma Elliene predstavitve znotraj zgodbe potrebovala nekaj časa, da zažene motorje lika. Kot igra je tudi serija slonela na njunem razmerju, ki je napredovalo iz minute v minuto. Prav tu se po ogledu celotne sezone pojavi vprašanje, ali bi bilo vse skupaj boljše, če bi enako kot igra tudi serija slonela zgolj na njunih ramenih. Tako naslednji deli temeljijo na dodatku igralnega časa v korist antagonistov in drugih likov, česar morda ne bi potrebovali, saj je igra pokazala, da je šlo tudi brez tega.

The Last of Us
The Last of Us

Kot se glasi slovenski neuradni rek, je s polno ritjo lahko srati. Tako je večina negativnih vidikov izjemne serije postavljena zgolj na podlagi dejstev, da je igra nekaj naredila boljše od zelo dobre in ne klasično slabe predelave. V preteklosti smo se namreč oboževalci videoiger navadili kritiziranja slabih predelav, ker je igra to storila boljše. Navada pa je železna srajca in želja po napredku je ostala tudi, ko je minilo devet epizod vrhunske serije. Prav Pedro Pascal ima za nas pripravljen čudoviti meme, ki ga je ustvarila njegova vloga v Čudežni ženski 1984.

Premalo epizod, zombijev in časa

Kaj točno je tisto, kar bi serijo ustvarilo še boljšo? Prvi korak bi bil vsekakor nekaj, pred čimer HBO že nekaj časa vidno trepeta. V kolikor bi serijo raztegnili iz devet na enajst ali morda dvanajst epizod, bi pridobila na kakovosti predvsem zaradi hitrega tempa zadnjih treh delov. Potem, ko so si prve tri epizode vzele čas za predstavljanje apokaliptičnega sveta in vključenih likov in sta bili zgodbi Kansas Cityja ponujena kar dva dela, so zadnje epizode imele občutek hitenja k zaključku. Še vedno je tu pomembno omeniti, da je vsak del za svoje naravnost fantastičen, a gledano celoto bi lahko bilo še boljše. Zakaj ta želja po izboljšanju? Kot je pokazal Arcane na Netflixu je lahko serija predelana iz videoigre vrhunska in nekaj najboljšega, kar televizija nudi. Gledano na tematiko serije The Last of Us, slednja ni presegla prve sezone Živih mrtvecev (The Walking Dead) iz leta 2010, ki je jasni temelj za take stvaritve. To v tem primeru ni slabo, ker je igra razvadila s svojo zmožnostjo potopitve v svet, ki pa je medij kot je serija ne more doseči.

Okužba z glivo cordyceps iz serije The Last of Us obstaja tudi v resnici
Okužba z glivo cordyceps iz serije The Last of Us obstaja tudi v resnici Foto: on imdb

Drugi korak je pomanjkanje zombijev, ki jih igra in serija imenujeta klikerji, tekači in napihnjenci (prevod je vprašljiv 😊). Ne zato, ker bi občutili pomanjkanje akcije, temveč zaradi pomanjkanja občutka grožnje človeštvu. Glavni cilj njunega potovanja je najti ljudi, ki bi z Ellie lahko ustvarili zdravilo proti širjenju bolezni. Ker pa serija vztrajno kaže, da so okuženi zgolj v glavnih mestih, se grožnja sploh ne zdi huda. Takoj, ko serija izstopi iz velikih mest, postanejo grožnja le še ljudje, ki jih srečata glavna junaka. In proti njim tudi Elliena imunost ne bo pomagala. Vštevši zadnji del in masaker, ki ga povzroči Joel v želji, da reši Ellie, so grožnja dejanski ljudje in ne okuženi. Prav to je tudi glavno sporočilo vseh apokaliptičnih serij z zombiji – prava nevarnost so ljudje. A če je cilj ustavitev okužbe, bi ta lahko bila predstavljena nekoliko bolj grozljivo. Ponovno, kot je to boljše storila videoigra.

Ker pa je serija še vedno na visokem nivoju, ko je govora o človeških likih, ji zameriti v bistvu ne gre. Vzeli bomo, kar nam je dano in se le malo pritoževali. Po drugi sezoni Witcherja (in njegovi spin-off seriji) se to tudi spodobi, saj smo vključno s Prstani moči že utrujeni od pritoževanja nad slabimi predelavami.

Moraliziranje o odločitvah

Konflikt, ki ga imata tako videoigra in serija, se zgodi v gledalčevih mislih. Je končna odločitev, ki jo sprejme Joel pravilna ali ne? Gre za etično dilemo, pred katero je postavljen gledalec in serija ponovi uspeh videoigre, saj na koncu ne ponudi jasnega odgovora oziroma ne moralizira tega, kaj je prav in kaj narobe. Če izberemo bolj domače besedje, gledalca nima za neumnega in mu pusti, da se sam odloči, kaj bo mislil o tem.

Pedro Pascal in Bella Ramsay v seriji The Last of Us
Pedro Pascal in Bella Ramsay v seriji The Last of Us Foto: on imdb

Enako se zgodi v drugih primerih, saj serija s prikazanim ponuja možnost dialoga o tem, kaj bi storili v tem ali onem primeru. Lep primer so kanibalistična skupina, ki jo vodi groteskni David in brezkompromisne kresničke, ki bi vse žrtvovale za majhno in predvsem nejasno možnost rešitve.

Po drugi strani pa imamo primer Joela in Ellie, ki iz razmerja voznik-prtljaga postaneta oče in hči. Videoigra je pred leti zaslovela na podlagi zombi streljačine, med zvezde pa jo je ponesla zgodba travmatiziranega bivšega vojaka in najstniške punca. Oba sta izgubila vse, kar jima je kaj pomenilo, skozi zgodbo pa sta našla ljubezen in razlog za preživetje. Prav to je tisto, kar naredi konec tako učinkovit. Kogar razmerje Ellie in Joela ni prepričalo do zadnjega dela, ne bo čutil moči, ki jo ta prinaša s seboj.

Poznavalci nadaljevanja bodo sicer nekoliko skeptični pred nadaljevanjem serije, ki bo raztegnjena v več kot dve sezoni, a se lahko tudi napake drugega dela igre zlahka popravijo, če bodo ustvarjalci to želeli.

Vrhunsko izpeljana serija, kjer lahko iščemo le dlako v jajcu

The Last of Us je precej kvalitetna serija, ki bi lahko v naslednjih sezonah pridobila na kakovosti in ugledu, ne glede na to, kaj pravijo določeni odzivi na drugi del videoigre. Pedro Pascal in Bella Ramsay sta tako imenovani power-house duo, ki bi še tako slab izdelek povzdignila na nadpovprečen nivo. K sreči pa je preostanek serije, z nekaj izjemami, naravnost fantastična serija, ki bo navdušila marsikoga. Kaj pa skrbi in pričakovanja? Zaradi preteklih izkušenj s predelavami videoiger so bila pričakovanja presežena. Skrbi, ki so bile v veliki meri povezane s temi izkušnjami, pa so skoraj v celoti izginile. Če bi želel popolnost, bi se vrnil k igranju videoigre, a bo tudi nepopolna perfekcija dovolj. The Last of Us je vredna ogleda in še nekaj zraven, saj si po ogledu prve sezone želiš še več. To pa je tudi cilj vsakega izdelka.

Urednik portala Student.si

Prejšnji članek13 čudaških dejstev o Stephenu Kingu
Naslednji članekNe samo vrtanje lukenj v glavo: Prvi kirurgi so bili brivci

Urednik portala Student.si

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.