Konec tedna se na Netflix vrača priljubljena serija Stranger Things. Drugi del četrte sezone bo postregel z dvema epizodama, ki bosta skupaj trajali skoraj 4 ure. Osma epizoda bo trajala 1 uro in 25 minut. Medtem ko bo finale od gledalcev zahteval prisotnost pred zasloni kar 2 uri in 30 minut. Za primerjavo: dolžina epizode je enaka dolžini najnovejšega Spider-Mana.
A za razliko od ostalih Netflixovih uspešnic dolžina epizod pri Stranger Things ni težava. Prav tako lahko pohvalimo videz in računalniške učinke. Ti v nekaterih ostalih Netflixovih serijah več kot očitno niso na najvišji ravni (gledamo vas The Witcher in Umbrella Academy).
Preveč likov, preveč zgodb
Vseeno je v četrti sezoni v ospredje stopila drugačna skrb. S podobno težavo so se v kasnejših sezonah ukvarjali tudi ustvarjalci HBO-jeve uspešnice Igra prestolov. Brez skrbi, to ni igralec Tom Wlaschiha, ki se je v 4. sezoni pridružil zasedbi Stranger Things. Pred tem je igral Jaqena H’gharja v Igri prestolov. To je seveda velika količina likov, ki morajo nekaj početi. Jasno je, da nekateri liki potemtakem stopijo v ozadje. A zaradi vse večjega števila nekateri deli epizod 4. sezone postanejo skoraj odvečni.
Iz te težave pa preidemo še v eno, ki so jo proti koncu serije prav tako imeli ustvarjalci v Igri prestolov in je bila pri Stranger Things vidna že na koncu 3. sezone. Število likov je vse večje, ker se jih ustvarjalci ne upajo odstraniti. S to trditvijo se nekateri ne bodo strinjali, prav tako pa bo po premieri drugega dela 4. sezone, če je verjeti ustvarjalcem, najverjetneje napačna. A vseeno serija doživlja podobne težave, kot jih je Igra prestolov. Bližamo se koncu, saj bo 5. sezona zadnja, hkrati so nekateri liki tako priljubljeni, da jih niti ustvarjalci nočejo odstraniti. Hkrati pravega pomena za zgodbo nimajo. Ko temu dodaš še nove like, postane število zgodb preveliko in preveč natrpano.
Če so v prvih dveh sezonah redno odstranjevali nekatere priljubljene like in so njihove smrti imele pomen, so vodilni v zadnjih dveh sprejeli odločitev in namesto likov, kot sta Barb (roko na srce so njeno smrt bolj kot sami ustvarjalci dvignili odzivi na družbenih omrežjih) in Bob (Sean Astin, ki je uspešno preživel Mordor, a Hawkinsa mu ni uspelo), na listo odpisanih dali stranske like, ki v zgodbi velikega pomena niso imeli.
Umre lahko vsak, ki ni med glavnimi liki
Tudi ko je kazalo, da niso pozabili na svoje začetke in so na videz ubili Jima Hopperja (Davida Harbour), ki je poleg Joyce Byers (Winona Ryder) služil kot eden dveh odraslih protagonistov, je dokaj hitro bilo jasno, da je šlo za prevaro. Hopper se je vrnil že v trailerju za 4. sezono. Ko temu dodamo še vrnitev doktorja Brennerja (Matthew Modine), glavnega zlikovca iz 1. sezone, ki naj bi umrl na koncu le te, je jasno, da ima serija težave s smrtjo glavnih likov.
Mnogi so najbrž mnenja, da je 3. sezona postregla z veliko smrtjo v obliki Billyja Hargrova (Dacre Montgomery). V tem primeru je šlo za stranski lik, ki je bil na trenutke prikazan zelo negativno. Ustvarjalci pa so ga šele proti koncu njegove zgodbe poskušali približati gledalcu. Deloma jim je uspelo, a šlo je za jasno nakazovanje smrti in željo ustvarjalcev, da ta za gledalca nekaj pomeni.
Taktiko smrti novih manjših likov so nadaljevali tudi v 4. sezoni. V prvi epizodi so predstavili navijačico Chrissy (Grace Van Dien) in jo na koncu epizode ubili. Zanimivo je tudi dejstvo, da sta ustvarjalca serije Matt in Ross Duffer priznala, da so med snemanjem ugotovili, da je bila tudi njena hitra smrt najbrž napaka, saj je kemija med njo in novim likom Eddijem Munsonom (Joseph Quinn) odlična. Brata Duffer klub temu obljubljata, da bosta zadnji dve epizodi zadovoljili tudi tiste, ki so mnenja, da pravih posledic za glavne like v seriji ni. Ali govorita resnico, bomo lahko ugotovili kmalu.
Scooby Doo, kje si ti?
Kot sem omenil že na začetku, pa vse večje število likov pomeni, da nekateri skoraj popolnoma izstopijo iz zgodbe serije. To je še toliko bolj očitno v 4. sezoni, ko v prvem delu sezone skupina v Kaliforniji, ki jo sestavljajo Mike, Will, Jonathan in njegov prijatelj Argyle, nima pravega pomena za zgodbo. Prav tako njihove scene gledalca popolnoma vržejo iz ostalega dogajanja.
Vsi liki z izjemo Argyla (Eduardo Franco), ki v serijo, sploh, če poznate igralca, pričakovano prinese veliko humorja, pravega razvoja ali svoje zgodbe v 4. sezoni nimajo. Mika, ki je bil poleg Eleven v prvih treh sezonah glavni lik med mlajšimi igralci, so ustvarjalci v 4. sezoni posadili na klop. Tam se je pridružil Willu, ki klop greje že od konca 1. sezone. Medtem ko so Jonathana spremenili v zakajenca, ki je le korak oddaljen od tega, da poleg njega postaviš govorečega psa, s katerim bosta reševala strašenja. Ostale tri zgodbe v 4. sezoni so bolj uspešno izpeljane, a še vedno nekateri liki jemljejo večjo pozornost kot drugi.
Tudi v četrto nostalgije ne manjka
Ne glede na te dve težavi je nova sezona Stranger Things še vedno dokaj kakovostna izvedba mladinske fantazijske serije. Ta je letos stopila še korak bližje koreninam grozljivk. Če je za nostalgijo v 1. sezoni poskrbel E.T., potem je vsaj za gledalce grozljivk letošnjo več kot očitno navdihnila klasika Wesa Cravna Nočna mora v ulici Brestov. To z majhno vlogo Roberta Englunda (Freddy Krueger), ki igra Victorja Creela, jasno nakažejo tudi ustvarjalci. Treba je pohvaliti tudi enega v zadnjem času bolje izpeljanih zasukov, ki gledalca preseneti ob koncu osme epizode.
Ali bo Eleven in druščina na koncu lahko premagala Vecno? Odgovor bomo dobili že jutri, ko na Netflix pride 2. del 4. sezone Stranger Things.
Novinar
