Solze, ki jih ni je najnovejši roman avtorice Mojce Rudolf. Napet, mističen, dramatičen in ganljiv roman, ki svojo zgodbo postavi na Irsko. Gre za eno najbolj pričakovanih knjig leta pri slovenskih samozaložnikih in knjig nasploh. Delček irske zgodovine posvoji in ga vzame za osnovo svojega bistva, obenem pa približa Irsko na doseg roke. Če to ni cilj vsake knjige, potem sam nisem bralec. Solze, ki jih ni je knjiga večih ciljev in dosegla bo vsakega.
Solze, ki jih ni vstopi v svet skrivnosti in ugank
Dogajanje knjige Solze, ki jih ni je postavljeno na Irsko, od koder je avtorica tudi črpala navdih. Iz resničnih pričevanj pobeglih iz magdalenskih samostanov je ustvarila natančno, napeto in nadvse ganljivo zgodbo. Že same strokovne monografije in pričevanja iz samostanov so knjige vredne branja, ki bi jih moral prebrati marsikdo. Mogoče bo za nekoga to vstop v odkrivanje sveta, ki je pred vsem temačen. Zame je bila knjiga ponovni vstop v svet kriminalk, kar je najvišja raven hvale za knjigo. Že nekaj let nisem poprijel po kriminalkah in tako skrivnostnih knjigah, Mojci Rudolf je uspelo, da bom ponovno vstopil v ta svet.
Kasneje je razmišljala, da so bile to morda slutnje. Slutnje o tem, kar se je nekaj ur kasneje zgodilo. O tem, kako globoko iz preteklosti so se izvili vsi vzgibi, ki so pripeljali do tega dne. Do dogodka, ki je vse, kar se je nekoč zgodilo, prebudilo na dan s tako silovitostjo, kot je bila strahovita nevihta to noč. A Ann še ne sluti tega, kar se bo vsak čas zgodilo. Tri ženske. Tri usode. Tri nenavadne smrti. Ena skrivnost. Temačna skrivnost Irske.
Tri ženske, tri usode, tri nenavadne smrti in ena skrivnost
V knjigi Solze, ki jih ni spremljamo tri zgodb treh žensk, tako kot nam obljublja njen opis. Vsako izmed njih zavije v tančico skrivnosti in izda ravno dovolj, da nas potegne v vsako izmed zgodb. Na prvo žogo sem si pred branjem rekel, da bo to neka zrcalna slika knjige Lise Taddeo – Tri ženske. Tudi po branju lahko to trdim, a mi bo Solze, ki jih ni ostala v spominu veliko dlje in veliko bolj jasno kot Tri ženske. Mojci Rudolf uspe ustvariti skrivnostno zgodbo za katero do konca nismo prepričani kako se bo razpletla. Znotraj tega ji uspe vsakemu od likov dodati svoj čar, svojo esenco in svoj stil. Vse ima svoj pomen in v določenih elementih doda občutke groze, gnusa in strahu. Hiša z nelagodnim občutkom, skrivnostni sosedje, prividi otroka in pametna vprašanja protagonistke, če za primer vzamem le eno izmed pripovedi v knjigi. Tudi sama knjiga pridno skače nekje med mejami trilerja, drame in kriminalke brez kakršnih koli težav. Potresena je še s ščepcem humorja, otroške ljubezni in zgodovine.
Solze, ki jih ni: Mojca Rudolf, samozaložba, 250 strani.
Solze, ki jih ni je ena najboljših knjig tega leta v vsem pomenu te besede. Napeta in nadvse kakovostna pripoved življenja treh žensk, ki so del ganljive, čustvene in temačne zgodbe na Irskem. Izraz požreti knjigo je pravi za tokratno branje in nadve vesel sem, da je knjiga prišla v moje roke. Prehitra omemba zgodovine v prejšnjem odstavku bo jasna vsakemu bralcu. Me je navdušila? Je. Sem se iz nje naučil veliko zanimivih stvari? Sem. Sem v knjigo buljil z odprtimi očmi? Sem. Imam povsem pogrižene nohte? Vsekakor.
Mojca Rudolf je prav zares ustvarilo še eno knjigo v vrsti samozaložniških, ki kaže na to koliko talenta in kakovosti je v slovenskem literarnem prostoru. Naj se stigma končno prekine in da priložnost tudi slovenskim samozaložnikom. Eden glavnih razlogov za ta uspeh bo nekoč pripisan tudi Mojci Rudolf in knjigi Solze, ki jih ni. V to sem prepričan.
Recenzijo nam je omogočila Mojca Rudolf.
Urednik portala Student.si
