Slovenci poznamo vsaj dve podobi našega največjega pesnika. Prva je tista nacionalna, Stritarjeva interpretacija, ki ga opisuje kot nesrečnega človeka, prežetega s tragično usodo v prijateljstvu, ljubezni, poklicu in drugje.
Izjave nekaterih sodobnikov pa ga kažejo v drugačni luči: da je bil strašno rad v družbi, da ni bil nikoli slabe volje, da je sicer malo govoril, a kadar je, je bil sarkastičen, da je rad prepeval, da je rad dvoril dekletom. Torej ga vidimo v bolj veseli luči, s popolnoma povprečnimi lastnostmi.
Apokrifna Prešernova dela so tista, ki jih prešernoslovje ni moglo ali ni hotelo sprejeti v »uradni« Prešernov opus. Seveda jih tudi ne tiskajo v zbranih delih in pesemskih izborih in se ne ponujajo v recitacijo na šolskih ali drugih proslavah. Razloga sta dva: Prešernovo avtorstvo ni popolnoma potrjeno, ker so to besedila, ki so se ohranila v spominu sodobnikov in v njihovih zapisih in prepisih, torej niso napisana s Prešernovim rokopisom. Drug razlog pa so preveč nespodobne vsebine. Ena izmed njih (Miran Hladnik: Apokrifni Prešeren) se glasi:
Kako in komu se trebuhi redé?
Kako da se birtom
Trebuhi redé?
Ker žrêjo, pijêjo
Do belega dne.
Kako da se ferboltarjem
Trebuhi redé?
Kri kmetov pijêjo
Pijavke hude.
Kako da se dohtarjem
Trebuhi redé?
Zato ki nobeden
K njim prazen ne sme.
Kako da se peamtarjem
Trebuhi redé?
Zato, ki se mazat
Vsi radi pusté.
Kako da se farjem
Trebuhi redé?
Za maše jim nosijo
Neumne žene.
Kako da se nunam
Trebuhi redé?
Zato ki se f…jam
Por…t pusté.
Druga pa je na račun Podbojevih gostilniških deklet (Miran Hladnik: Apokrifni Prešeren):
Metka, Metka!
ne spoštuješ pétka,
si pustila Grič,
vzel te bo hudič!
Bela ko mleko,
rudeča ko kri,
zaljubljeno gleda,
na smeh se drži.
Sonce se skriva,
videt’ ga ni,
ker se peklenska
Marička moži.
