Ocena predstave: The End/Konec (Prestopi 2023)

Predstava Konec
Festival neodvisne domače in tuje gledališke produkcije Prestopi je do 20. maja polnil različne odre (in trge) po Mariboru. Foto: Gregor Salobir on Prestopi

Avtorski projekt The End je v amfiteatru II. Gimnazije Maribor odprl že 6. Mednarodni festival neodvisnih uprizoritvenih umetnosti PrestopiPredstava ustvarjalnega dvojca Bertranda Lesce in Nasija Voutsasa je zabavna in ganljiva pripoved o okoljski katastrofi in prikazu prihodnosti, ki prinaša marsikatero spremembo, a je še vedno polna upanja.

Vse gori, mi pa se gremo teater!

Bert in Nasi nam brez besed predstavita različne »konce«, s katerimi se soočamo. Priča smo stalno prisotnemu strahu pred koncem civilizacije, obenem strahu pred razpadom prijateljskega razmerja, in drugim življenjskim dogajanjem, ki zavzemajo podobno formo. Negotovost pred koncem Bert in Nasi poosebita – konec umetniškega razmerja ima zanju realne, zelo podobne čustvene posledice kot pričakovani konec sveta.

Predstava Konec, prikaz videoprojekcije.
Osrednji zgodbi se prepletata skozi plesni performans in napise na videoprojekciji. Foto: Alex Brenner on Prestopi

Scena je minimalistična, skoraj prazen oder: le nekaj stolov (ki jih nastopajoča nekajkrat uporabita tekom predstave), videoprojekcija v ozadju in telesi performerjev. Predstava kljub trdni zgradbi – prepleta glavnih pripovedi – gledalcu pusti ravno dovolj prostora, da lahko določene vsebine osmisli po svoje. Bodisi skozi povečevalno steklo bodisi v ogledalu. Preproste powerpoint drsnice v ozadju, ki pomagajo pri podajanju zgodbe, so (skoraj) edino besedilo v predstavi. Ironično kažejo, kako zares preprosto bi bilo nekaj povedati. Neizrečene, a slišane spominjajo, da vse prevečkrat namenimo pozornost formi namesto vsebini.

Stalno prisotna dinamika, ki pa ne nadvlada dramaturgije ali sporočila

Ustvarjalni dvojec je skozi ustvarjanje zadnjih nekaj let dodobra vzpostavil način predelovanja osebnega skozi politično. Izbrušen, minimalističen slog se kaže tudi v Koncu: predstava je pretresljiva, hkrati duhovita, nadvse prijetna. Avtorja sta v pogovoru po predstavi pojasnila, da delata politični teater, ki pa ni vzpostavljen prek očitnih sugestij, marveč prek povsem iskrenih situacij in odnosa. Ta je le nekakšna vaba za gledalca, ki ga opazuje, bere in razume sam, in je s tem povabljen v soodnos z nastopajočima. Dvojec zelo dobro preskakuje med grenkimi in sladkimi momenti, odlika predstave je vsekakor stalno prisotna dinamika, ki pa ne nadvlada dramaturgije ali sporočila.

Performerja v predstavi odplešeta do konca svojega umetniškega razmerja in si predstavljata prihodnost, v kateri se njune poti le še nekajkrat prekrižajo. Globalno katastrofo konca sveta, in dan, ko bo čez nekaj sto milijonov dvesto milijard let Černobil spet varen, gora Rushmore naposled le končala v ruševinah; nato pa bodo Zemljo požrli drugi planeti … Makro nivo tesnobe prepleteta z osebno zgodbo, in s tem gledalca vključujeta v odnos: to so problematike, ki se dogajajo tu in zdaj, in se tičejo vsakega izmed nas.

»Neprofesionalna plesalca,« kot sama izpostavita že v napovednem tekstu, sta v gibu izjemno učinkovita, tudi po zaslugi koreografinje Laure Dannequin, sodelujoče v ustvarjalnem procesu. Koreografija je v določenih delih zelo repetitivno minimalistična, drugje burleskna. Glasbena podlaga je zelo sporočilna: od klasičnega valčka, španskega melosa do Beatlovskega potovanja čez vesolje in Dionne Warwick, z »walk on by-em« katere performerja preprosto stopata eden mimo drugega.

Predstava Konec, plesni performans.
Medtem sta njuna obraza skorajda brezizrazna, vsebino nam v prepoznavanje prepuščata le preko sporočilnosti giba. Foto: Gregor Salobir on Prestopi

Konec?

Konec se zdi kot življenjski proces, ki se krožno ponavlja, prihaja in odhaja. Pretehta obskurne življenjske (ne)pomembnosti in nam pokaže, kako zelo nepomembni v resnici smo, umrljivi, stalno podvrženi spremembam. Kljub tragičnosti je to nekaj lepega, človeškega. Predstava se zaključi s sklepnim hopsanjem v krogu, v »vrtincu življenja«, s katerim se Bert in Nasi poslovita in sprejmeta tok časa. Za kratek čas se v krogu pojavi tudi eden izmed njunih gledaliških »sinov«. Njuna zaključna zgodba konca in ponovnih naključnih srečanj morda spominja na legendarni ameriški komični duo Deana Martina in Jerryja Lewisa.

Predstava Konec.
V Mariboru je vlogo »sina« odigral mladi domačin Matic Remic. Izbor igralca se od prizorišča do prizorišča spreminja, kar uprizoritvi vsakič doda novo dinamiko. Foto: Gregor Salobir on Prestopi

Plesni performans, ki opozarja in v svojem minimalizmu zdrži težo Konca, prisotnega že v naslovu – tako vsebinsko kot oblikovno. »Njun ples je opomnik in praznovanje naše lastne smrtnosti in končnosti vsega okoli nas.« Poslovila sta se, drug od drugega, od bližnjih, od sveta. Bert se reinkarnira kot pes, Nasi kot sova – together in electric dreams.

Članek je bil izvorno objavljen na Radiu MARŠ.

Prejšnji članekVodni filter je še kako pomemben pri tvojem zdravju
Naslednji članekZnana peterica finalistov za kresnika 2023!

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.