Pierrot Pabla Picassa – Marlon Brando

Tokrat se sprehajamo po resni strani umetnosti. Skozi zgodbo enega največjih umetnikov vseh časov se z nami podajte na pot prepletenosti uspeha in tragedije.

Marlon Brando se je rodil 3. aprila 1924 v Omahi, zvezni državi Nebraska, očetu Marlonu Brandu starejšemu, prodajalcu, in njegovi umetnosti naklonjeni ženi, Dorothy Julii. Bil je eden od treh otrok, po njegovem telesu pa se je pretakala angleška, irska, nemška, nizozemska, francoska, velška in škotska kri. Njegova najstarejša sestra Jocelyn je bila prav tako igralka, kot tudi njuna mati, ki je kot režiserka v lokalnem gledališču mentorirala tudi takrat še neznanega Henryja Fondo. Druga sestra je svojo kariero usmerila v likovno ustvarjanje, kar zaokroži skorajda popolno družinsko predanost umetnosti; vse tri otroke je pot umetniške izobrazbe ponesla stran od doma – v New York.

Igra je bila veščina, ki jo je negoval kot otrok, osamljen sin staršev alkoholikov: medtem ko je oče veliko časa preživel na poti, je mladi ‘Bud’ z igranjem karakterjev poskušal spraviti mater izven omame, ki jo povzroča dno kozarca, ter s tem pritegniti njeno pozornost in ljubezen. Kljub dejstvu, da je bila izrazito zanemarjajoča, je svojo mater močno ljubil, še posebej, ker je bila ona tista, ki mu je ‘vgradila’ ljubezen do narave. A njegovo otroštvo je docela posejano z negativnostmi in dogodki, ki so travmatizirali mladega fanta; med drugim je moral po svojo mater večkrat v mestni zapor, potem ko je zaradi pijanosti tam preživela noč. Anthony Quinn, njegov soigralec v Viva Zapata! (1952), je Brandovi prvi ženi Anni Kashfi nekoč rekel: »Občudujem Marlonov talent, a ne zavidam bolečine, ki mu ga je ustvarila.« Marlon Brando je umrl 1. julija leta 2004.

Pot navzgor

Brando je bil otrok dramske delavnice Erwina Piscatorja v newyorški Novi šoli, kjer je bil pod mentorstvom Stelle Adler, ter danes (tudi po njegovi zaslugi) legendarne igralske institucije Actors’ Studio. V teh šolah igre se je Brando seznanil z ’emocionalnim spominom’, tehniko ruskega gledališkega igralca, režiserja in producenta Konstantina Stanislavskega, čigar moto je bil ‘Razmišljaj o svojih lastnih izkušnjah in jih uporabi iskreno.’

A čeprav so ga mnogi videli kot metodološkega igralca, je veliki Elia Kazan, režiser, pod katerim je blestel tudi Brando, ter soustanovitelj šole Actors’ Studio, čutil, da to nikoli ni bil; videl ga je kot visoko natreniranega, od Stelle Adler izobraženega in kot osebo, ki se pri igri ne zanaša na svoj nagon, kot je bilo značilno za metodološke igralce. Brando je v svoje vloge prelil čustva igralcev, a dodal tudi druge vrste znanja: za razliko od njih je tako recimo lahko uporabljal različne naglase.

Po šolanju se je še vedno mladi ‘Bud’ zavihtel na broadwayske odre ter očaral kritike. Prišel je glasen in močan klic Hollywooda in leta 1949 se je poslovil od newyorških gledaliških desk ter se (za vedno) zapisal filmu. Nastala je nevihta: Brando je bil v letih 1952–1958 petkrat nominiran za oskarja, ga za dramo On the Waterfront tudi osvojil, a bistveno je bilo nekaj drugega: Brando je revolucionaliziral filmsko igro in Jack Nicholson je o teh letih nekoč pomenljivo rekel: »Vsi mi smo Brandovi otroci.« Do svojega 30. leta je osvojil občinstvo, kritike in profesionalno stroko filmskega sveta – bil je kralj Hollywooda. Težko je zapisati, kaj je bil vzrok za padec, ki je temu sledil: Brando je začel nizati finančne ter kritiške polomije in studii so mu začeli obračati hrbet. A mnogi opozarjajo, da je v teh, sicer polomijah, Brando neredko odigral svoje vloge izjemno.

Za večno vrnjen na prestol

V zgodnjih 70. letih 20. stoletja je filmski studio Paramount delal na produkciji filma, v katerem bi glavno vlogo prevzel Laurence Olivier – studio je namreč menil, da bi le on lahko zadostoval. Toda bil je bolan, mladi režiser pa je menil, da je samo en igralec, ki bi lahko igral botra mladi in manj izkušeni ekipi igralcev: Francis Ford Coppola je na glavno vlogo filma Boter (The Godfather, 1972) ustoličil Marlona Branda – očeta filmske igre. Igralec je osvojil (in zavrnil) svojega drugega oskarja, izdelek pa je postal takrat najbolj dobičkonosen film vseh časov, ki je s strani mnogih danes sprejet tudi kot eden najboljših vseh časov. Brando je popoln preobrat svoje kariere dopolnil z maestralno predstavo filma Zadnji tango v Parizu (Ultimo tango a Parigi, 1972), v katerega delo je vlil sebe vsega. Kljub temu da so spet sledili filmi, ki jim je bil skupen slab uspeh pri kritikih in gledalcih, se je Brando leta 1979 še poslednjič dvignil: v filmu Apokalipsa zdaj (Apocalypse Now) je v kratko vlogo polkovnika Kurtza vdahnil življenje, ki je tistim, ki so to predstavo videli – vzelo dih.

Marlon Brando se je ponovno usedel na prestol. Čeprav ni nikoli več odigral vrhunske igre, ni z njega nikdar sestopil, saj je bil od takrat naprej največji vseh časov. A kdo bi z njim hotel zamenjati samo eno sekundo zadnjih trenutkov življenja, v katerem je moral hoditi iskati mater v zapor, podpisati tri propadle zakone, gledati, kako mu za zapahe zaradi umora zaprejo sina ter biti na grobu hčerke, ki si je življenje vzela sama?

»Igralec je v največji meri pesnik in v najmanjši zabavljač.« – Marlon Brando

 

Nekaj zanimivosti iz življenja:

  • Dve leti preden je zavrnil svojega oskarja za igro v filmu Boter (1972), je pisal Akademiji, če bi lahko zamenjali tistega, ki ga je osvojil za On the Waterfront (1954), ki je bil ukraden. Pred krajo ga je Brando uporabljal za ustavljanje vrat.
  • Ker se ni hotel naučiti svojega besedila, je za pomoč v več filmih uporabljal kartice z besedilom. V Supermanu (1978) je bilo njegovo besedilo napisano na plenici dojenčka Kal-Ela.
  • Med učenjem igre, ko je bilo študentom naročeno, naj odigrajo ‘piščanca, ki sliši sireno za zračni napad’, je večino študentov panično kokodakalo in mahalo z rokami, medtem ko je Brando stal popolnoma mirno in zrl navzgor v strop. Ko so mu rekli, naj pojasni svoje početje, je odgovoril: »Piščanec sem – nimam pojma, kaj je sirena za zračni napad.«
  • Vprašal je soigralca Jamesa Caana, kaj bi si zaželel, če bi se to uresničilo. Ta mu je odvrnil, da bi bil rad zaljubljen, na kar je Brando odgovoril z: »Jaz tudi. Samo ne povej moji ženi.«

 

 

Rok Urbanček

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.