Turneja, nostalgije in Špela

0

Tedna je konec in končno je prišel na vrsto moški večer – štirje stari kolegi – eden v zvezi, eden skoraj poročen in dva samca. A ta večer smo vsi samski. Smo kot krdelo divjih psov, ki pa, roko na srce, veliko lajajo in zelo malo grizejo. Ta večer nismo imeli veliko v planu, saj smo bili vsi po vrsti precej utrujeni po precej napornem tednu – očitno smo postali stari … Kljub temu pade odločitev, da naredimo mini turnejo po nekaj barih, v katere smo hodili v srednji šoli.

 

Dobili smo se v enem izmed pubov, kjer že pet let vrtijo iste tri CD-je z rock glasbo iz osemdesetih in devetdesetih. A to nas ne moti, saj je ravno ta domačnost eden izmed razlogov, zakaj se radi vračamo sem. Pade prvo pivo in seveda zraven vsak en shot. Jack težko steče po grlu, saj se moje telo še spomni zadnje izkušnje z viskijem. A vseeno je večer še mlad, pivo hladno in glede na pomladno vreme, seveda, tudi ženske precej bolj odpete. Pulije in tople puloverje so končno zamenjale majice z dekolteji. Komaj čakamo poletje …

 

Glede na to, da smo sami stari prijatelji in bivši sošolci s srednje oz. tudi osnovne šole, se debate bolj ali ne vrtijo samo okoli „starih dobrih časov“. Iz časov, ko smo imeli še več las, manjše pivske trebuhe in utopično naivnost, ki nam jo stric čas brutalno posili skozi pozna najstniška leta. Vsi po vrsti smo bolj kot ne „falirani študentje“, ki se komaj še spomnijo, kaj študirajo in kako izgledajo njihove fakultete, hkrati pa vsi delamo neka brezzvezna dela preko študentskih napotnic. Ker je realnost lahko precej hud zmenek, se vsi torej rajši oziramo za nekimi boljšimi časi. Pade še ena runda piva in sledi naslednja postaja. Bar, kamor smo hodili po šoli in kjer so stregli pivo tudi takrat še sedemnajstletnikom. Zanimivo, da ima točeno pivo še sedaj okus po urinu, a nismo izbirčni. Pivo plus shot in sledi tretja postaja.

 

Vmes padajo debate, da bolje, da nihče ne vozi, saj se policisti ta večer ne bi strinjali z našo definicijo treznosti in sposobnosti vožnje. Kolega ve številko od enega poceni taksista, ki ga lahko pokličemo. V tretji bar pridemo že fino okajeni, a več kot dobro razpoloženi. Smo glasni, ravno prav pogumni in predvsem žejni!

 

Usedemo se za mizo, naročimo rundo in debate gredo v nove smeri. Prvega piva je hitro konec, zato grem do šanka po novo rundo, ko jo zagledam – mojo „Špelo“. Vsaj tako sem ji dal ime, ko sva se srečala pred časom, ko smo imeli podobno turnejo, ki se je končala precej čudno. V pijanem deliriju mi je vseeno uspelo dobiti njeno številko, a naslednji dan je nisem mogel priklicati. Ali mi je dala napačno številko ali pa je nisem prav zapisal.

 

Stopim do nje in takoj me ogovori: „Tebe se pa spomnim. Tip, ki me je cel večer klical Špela.“

 

„Res je, priznam. Sori za to – mogoče sem prej nekaj spil …“

 

„Hja – bi rekla. In kaj smem postreči danes?“

 

„Štiri piva prosim.“

 

Pet minut kasneje sem prišel nazaj za mizo s pivi v rokah in z nasmeškom na obrazu. Takoj sledi vprašanje, kaj sem naredil in povem najino zgodbico s „Špelo“. Dobim nekaj odobravanja, a dokler ne dobim njene prave številke, ne bom imel miru.

 

Posledično grem še enkrat do nje – bar je sedaj nabito poln. Srečam jo na poti do ene izmed miz. Začnem jo ogovarjati in očitno sem ji simpatičen ali pa se me hoče le znebiti, ampak da mi svojo številko. Tokrat jo sama vpiše v moj telefon.

 

„A pa sploh veš, kako mi je ime?“

 

„Špela, kako pa …“

 

Nameni mi nasmešek, ampak ta iskreni, najlepši nasmeh na temu svetu je bil zame več kot preveč – odidem nazaj za mizo: „Fantje, ta bo prava zame!“

 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vpiši svoj komentar
Prosim vpiši ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.