Pri komaj 17 letih je Iva Hancman izdala svoj prvenec Mozaik. To si je zaslužila z zmago na literarnem natečaju Mladi pisatelj leta, ki ga je že drugič izpeljala Založba 5ka.
Lani nas je tako z zmagovalno knjigo Lepo spi, lepotec presenetila Ula Bratkovič.
Mozaik: Za tiste, ki sanjajo
Mozaik spremlja neimenovanega, a nadvse ambicioznega pisatelja, ki se iz podeželja in številnih neuspehih preseli v Pariz, kjer želi najti smisel in uspeh. Svoje noči preživlja v malem gostišču, ki si ga lastita sorojenca Vaoutur, zaposli pa se pri komaj delujoči časopisni hiši. Sprašuje se, kje bo našel navdih za pisanje. V okoliščinah, v katerih se znajde, ne najde navdiha, zaradi česar se sprašuje, kako ga bo našel. Vse se spremeni, ko zagleda misteriozno Thalio. Bo postala njegova muza, ključ do uspeha ali vstop v novo življenje?
Knjižni prvenci se pogosto držijo varnega zatočišča poznanih krajev, le delno spremenjenih do mere, ko se lahko izmaknemo opisu, da so podobnosti zgolj naključje. Dejstvo, da je sedemnajstletna avtorica svoj prvenec postavila v daljni Pariz, je vredno pohvale. A ta pohvala izzveni v daljavo, ko obračamo list za listom te 140 strani dolge knjige.
V Mozaiku, kot nam delno razkrije naslov, avtorica splete kontemplativno zgodbo o pisateljevem navdihu in ustvarjalnosti. Kaj se zgodi, ko ta dvomi vase in kakšno ceno je pripravljen plačati za svoje umetniške ambicije?
Ko ga življenje – ali njegove lastne odločitve – privede do neizogibnih okoliščin, se Thalia ponudi kot rešilna bilka, muza, miloščina in strašljiv vpliv hkrati. Končno se lahko kot pisatelj sprašuje le o tem, kaj se bo zgodilo, ko napiše prvo besedilo. In takrat se vse v njegovem življenju šele začne. Ali pa konča.
Iva Hancman: Mozaik, Založba 5ka, 140 strani.
Tematike umetniške minljivosti se mlada avtorica loteva z bogato podobo in premišljenimi metaforami, ki zgodbo dvignejo daleč nad tipično mladinsko literaturo. Tudi slednja omemba sloni zgolj na povezavi z avtoričino starostjo in natečajem, saj je Mozaik daleč stran od mladinske literature. Morda se prav zaradi te povezave in dejstev ponuja kot ena najbolj odraslih knjig zadnjega časa.
»Če bi razumel, ne bi pisal o tem«
Dialogi so eksistencialni in pomembni. »Ni samo zgodba, kot ta vpliva name, razumeš?« v nekem trenutku Joseline vpraša protagonista, ki je skušal na vsak način najti navdih za pisanje, ne ozirajoč se na posledice besed, ki jim bo vdal življenje.
Ko ji želi potrditi, da razume, mu ta odvrne, da ni res. Preberemo: »Dlani je odmaknila in zaboden pogled kot oškropljen z biserno roso vrnila vanj.
Že besedišče, ki ga uporablja Iva Hancman, je poetično. Stavki, kot je »Soba je bila živo bitje; kot s pljuči se je vrtela s tremi pari, vdihavala njihove zamolčane besede in se nažirala z Edith Piaf v njihovih ušesih.«
Prostori in kraji so personificirani do mere, ko sami postanejo liki in je vanje vnešena že skoraj abstraktna mera življenja. »Ulica je šumela od pričakovanj sobotne noči in možnosti, ki jih je ponujala,« beremo.
Na nenavaden način se lahko knjiga primerja s stilom in tematiko umetnika v Cyranu de Bergeracu, kar je resda primerjava na nos, a po prebranem resonira še kako točno. S prizvokom prodorne čutnosti, sanjarjenja, umetniške ambicije, iskanja identitete in lepote pisane besede je Mozaik velikemu delu podoben prav v večni poetičnosti umetniške narave in pomenu navdihov (muz) pri ustvarjanju samem. Bolj, kot je Thalia izmuzljiva, bolj nadrealno se berejo strani, kjer se protagonist-pisatelj ukvarja z vprašanjem o samemu sebi. Je vredno slediti tem sanjam ali je vse le prazen odzven v večnost.
Mozaik je fantastičen prvenec, ki napoveduje nekaj velikega
Vsakdo, ki se spopada z ustvarjalnimi dvomi, eksistencialnimi križišči ali opredeljevanjem uspeha v življenju, lahko najde ogledalo v tem kompaktnem, a večplastnem prvencu.
Mozaik je nepričakovan biser, verjetno moj najljubši knjižni prvenec zadnjih let. Brezhibno združuje poetično ambicijo s čustvenim realizmom in ponuja premislek o umetnosti, navdihu, smislu in identiteti. Ne glede na to, ali ste mladi sanjač, navdušen bralec slovenske literature ali nekdo, ki uživa v liričnem pripovedovanju zgodb, ta roman ponuja tako navdih kot introspekcijo.
In za konec, v nekem trenutku beremo: »Te strani je poznal bolje kot samega sebe, a one so ga poznale še bolje. Vedel je za njihove tegobe in one so med vrsticami njegove najgloblje posredovale naprej z resonanco, slišno samo tistim, ki so poslušali. Tistim, ki so slišali.«
Več o knjigi na spletni strani Založbe 5ka.
Urednik portala Student.si
