Pred natanko 110 leti so se topovi prve svetovne vojne obrnili tudi na slovensko ozemlje. 23. maja 1915 je Italija v kar nekoliko dramatičnem preobratu Avstro-ogrski napovedala vojno. Dober mesec pred tem, aprila 1915, so antantne sile s tajnim Londonskim sporazumom obljubile velik del teritorija Avstro-Ogrske monarhije Italiji. Kot vemo, je Italiji med drugim pripadla tudi tretjina slovenskega etničnega prostora.
Italijanski poveljnik Luigi Cadorna, odločen zagovornik neposrednega frontalnega napada, je sprva načrtoval bliskovit prodor avstro-ogrske obrambe ter zavzetje Trsta in Ljubljane, s čimer bi ogrozil Dunaj. Območje med najsevernejšim delom Jadranskega morja in izvirom reke Soče je tako postalo prizorišče dvanajstih zaporednih krvavih bitk.
Zakaj ravno soška fronta?
V roke vzemi zemljevid in si dobro poglej, kje poteka meja med Italijo ter Avstrijo in Slovenijo. Odgovor bo takoj na dlani. Meja je začrtana po vrhovih Alp. Te vrhove je s pomočjo utrdb obvladovala avstro-ogrska vojska. 90 kilometrov dolga fronta med Rombonom in Tržičem (Monfalcone) je tako postala edina praktična in izvedljiva točka za izvedbo italijanskega napada.
Italijanski poveljnik Cadorna je ocenil, da se bo njegova vojska do zadanih ciljev najlažje prebila skozi obalno ravnino, vzhodno od spodnjega toka reke Soče. Kljub temu, da mu zgodovinarji večkrat očitajo nedoraslost funkciji, moram povedati, da Cadorna ni bil povsem zblojen človek. Zelo dobro se je zavedal, da bodo operacije ob soči težke in krvave. So pa težke vremenske razmere, dobro avstrijsko poveljstvo na tej fronti (za razliko od drugih) in specifičnost terena, ustvarili situacijo, ko je bil preboj avstro-ogrske obrambe praktično nemogoč.
Sprehod do Trsta… ali pač?
Na tem mestu pa niti pisec članka, ki ob predstavljanju zgodovinskih dogodkov skuša biti nevtralen, ne more biti tiho. Morda se je ravno s to izjavo Cadorne prijel sloves nesposobnega poveljnika, ki živi v čisto drugem svetu. Govorim seveda o njegovi slavni izjavi (ki je morda delo propagande, ampak nismo tu, da špekuliramo), ko je izustil, da bo vojna z Avstrijo pravi sprehod do Trsta. Kako zelo se je motil.
Od leta 1915 do 1917 je Italija sprožila kar enajst ofenziv z namenom, da prebije avstro-ogrsko obrambo. Vojaki so napredovali počasi in s hudimi izgubami. Teren je bil izredno zahteven – visoke gore, ozke doline, slabo vreme. Šele med šesto ofenzivo avgusta 1916 je Italija zavzela Gorico. To je bila njihova največja zmaga na fronti, še ta pa je bila bolj moralna kot taktično pomembna. Sledila je namreč dolga in krvava zima.
Vojna na Soči je postala vojna izčrpavanja. Artilerija, rovi, bolezni in lakota so postali vsakdan. Tudi ta fronta ni bila imuna na znani fenomen prve svetovne vojne: napredka ni bilo nobenega; nasprotujoče si strani so zgolj čakale, kdo bo prvi storil večjo napako ali enostavno obupal. Do danes še vedno ni povsem natančno znano, koliko ljudi je umrlo, a številke so gotovo enormne.
Čudež pri Kobaridu in nenaden preobrat
Verjetno si že kje slišal, da se je med soško fronto zvrstilo dvanajst ofenziv. Zgoraj sem omenil, da so jih Italijani izvedli enajst. Z edino uspešno in tudi zadnjo ofenzivo pa je postregel avstro-ogrski poveljnik Svetozar Borojević von Bojna s pomočjo nemške vojske.
Napad avstro-ogrskih in nemških enot na italijanske položaje se je začel 24. oktobra 1917 ob drugi uri zjutraj z močnim topniškim in plinskim napadom, temu je okoli osme ure zjutraj sledil napad pehote. Do konca dneva je bila italijanska fronta med Bovcem in Tolminom prebita. Boji so trajali do 27. oktobra, ko je Cadorna dal ukaz za umik čez reko Tilment. Ta umik pa se je sprevrgel v panični beg italijanske vojske in številnih civilistov.
Morda en kratek intermezzo na tem mestu. Verjetno upravičeno mislimo, da zgodovinarji pogosto preveč napihujejo zmago avstro-ogrske vojske v tej bitki. In do neke mere je to res, ampak spet samo, če gledamo zgodovino zgolj retrospektivno in špekulativno. Jaz pa vsem bralcem na srce polagam, da se v zgodovinske dogodke skušate vživeti ne samo analitično in za nazaj, temveč tudi tako, da se potopite v zgodovinski tukaj in zdaj.
Ta zmaga je bila v tistem trenutku, ne glede na izčrpanost obeh strani, izjemna. Italijanska vojska se je skoraj zlomila. Če smo natančni, se tudi je. Zaradi poraza je morala Italija začasno izstopiti iz vojne, da bi se obranila napadalcev, pa je morala za pomoč zaprositi zaveznike. Fronta se je z njihovo pomočjo ustalila šele na reki Piavi.
Ena izmed najbolj krvavih front prve svetovne vojne
28. oktobra 1917 ob pol enajsti uri so se preko Soče umaknile še zadnje italijanske enote. Dvanajsta, zadnja soška bitka, je tako končana in po 885 dneh krvavih spopadov ob Soči ponovno zavladal mir. Morda bomo kdaj drugič obdelali še razloge za končen poraz Avstro-Ogrske, ker gre za temo, ki je zelo obsežna in razlog poraza in propada monarhije ni samo vojaški. Zato si na tem mestu kot opozorilo za prihodnost poglejmo še število žrtev, ki jo je prineslo vojno razdejanje.
Kljub ogromnemu naporu obeh strani, so bili vojaški rezultati skoraj vedno brez resnične taktične vrednosti. Skupno število žrtev soške fronte je ogromno. V celotni prvi svetovni vojni je življenje izgubilo okrog 600.000 italijanskih vojakov. Morda bo krutost bitk ob Soči jasna takoj, ko pogledamo naslednji podatek. Polovica vseh italijanskih žrtev, torej več kot 300.000 vojakov, je padlo prav na soški fronti. Avstro-ogrske izgube, čeprav nikakor ne tako številne, so bile kljub temu zelo visoke, okoli 200.000. Od teh jih je bilo več kot 30.000 Slovencev.
Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovencev ne gine!
Novinar
