Delta reke Mississipi leta 1932, v letu, ko je bila izumljena električna kitara. Njen zvok, ki prej v filmu ni slišan, prereže melodijo bluesa, se združi z elementi glasbe prihodnosti in svojo vlogo odigra tako dobro, da požge streho do tal.
Prizor se iz plešočih, pojočih in potnih teles afriško-ameriške družbe v juke-jointu premakne za hrbte treh mimoidočih belcev. »Legenda pravi, da obstajajo ljudje s tako čistim talentom, da njihova glasba zbudi duhove preteklosti in prihodnosti,« nam sporoča filma Grešniki. In kako je lahko režiser ustvaril prej opisan prizor sredi filma, ki je že sam po sebi vreden kino vstopnice?
Gre za kulturne razlike in ne razlike v polti
»Steven Spielberg je posnel Schindlerjev seznam, Martin Scorsese pa Dobri fantje. Spielberg bi lahko posnel Dobri fantje in Scorsese bi dobro opravil nalogo pri Schindlerjevem seznamu. Ampak kulturne razlike med njima … Gre za kulturne razlike ne razlike v polti,« je pred leti povedal Denzel Washington in prav te besede se pojavijo v mislih, ko se vrti film Ryana Cooglerja.
Režiser, ki je s filmi Creed in Črni panter pokazal, da razume film, kulture in prepleteno zgodovino obeh, je poskrbel za film, ki bi v njegovi karieri lahko prejel naziv magnum opus. Ni veliko režiserjev, ki si upa tvegati in še manj je takih, ki jim to uspe tako, da so nagrajeni oni in gledalci. Omenjen prizor, ki zavzema bit citata o glasbi tistega časa, ni za vse. A tisti, ki so se vanj zares ujeli, bodo težko izrekli o njem kaj drugega kot gola mojstrovina.
Grešniki (Sinners) je Cooglerjev poklon zgodovini
Grešniki je zgodba o dvojčkih Moore, Stacku in Smoku (Michael B. Jordan), ki se po preizkušnjah v prvi svetovni vojni in čikaški mafiji vrneta v rodni Clarksdale z namenom, da odpreta juke joint za temnopolto skupnost v okolici. Pridruži se jima bratranec Sammie (Miles Canton) nadobudni kitarist, ki skuša odmisliti opozorila njegovega očeta pastorja, da je blues glasba nadnaravna.
»Če boš še naprej plesal s hudičem, ti bo nekega dne sledil domov,« mu pravi in postavlja na pot, ki jo je zastavil zanj. Ko dvojčka od lokalnega rasističnega mogotca odkupita žago, jo želita predelati v kraj za zabavo, kjer bi lahko obiskovalci pozabili na tegobe svojih dni. S pomočjo pianista Delte Slima (Delroy Lindo), kuharice Annie (Wunmi Mosaku), prodajalcev Grace (Li Jun Li) in Boja Chow (Yao), pevke Pearline (Jayme Lawson), kvazi varnostnika Cornbreada (Omar Miller) in Stackove bivše simpatije Mary (Hailee Steinfeld), se pripravljajo na odprtje. Kaj pa se zgodi, ko so prebujeni zli duhovi, ki jim vlada irski vampir Remmick (Jack O’Connell)?
Velik adut clevelandskega režiserja je bila vseskozi zmožnost imerzije gledalca v svet, ki ga predstavlja. To je storil v športni drami Creed in superherojski akciji Črni panter, oba imata dobre razloge za to, da jih mnogi oklicujejo kot najboljša v franšizi. Če to celo nista. Kljub temu se je čakalo, kdaj bo imel Coogler priložnost snemanja svojega filma. In to smo dočakali v velikem slogu.
Vseeno pa je film marsikje naletel na večjo prepreko. V Sloveniji ni bil predvajan, kot mnogi pred njim pa je vsake toliko žrtev pretiranega navdušenja, ki ga opisujejo v presežnikih. Je s tem kaj narobe? Nikakor, če le nismo na družbenih omrežjih, kjer se pogovor o filmu temnopoltega režiserja s temnopolto igralsko zasedbo o temnopolti izkušnji preteklosti ne more ločiti od zapisanega. Vsem tistim, ki pa imajo v glavah dovolj kapacitet za racionalen in človeški odnos, pa je na voljo pogovor o filmu, ki ga lahko v najslabšem primeru opišem kot generacijsko izkušnjo.
Blues, irski jig in pot do tretjega oskarja
Gledalci, ki obožujejo glasbo, glasbeno podlago in njeno uporabo v filmih, bodo z Grešniki zadeli terno. Dvakratni oskarjevec Ludwig Göransson je tik pred tem, da prejme še tretjega, če se do preostanka sezone ne znajde nekdo, ki ga bo zbil s pediestala. Z ženo, ki je sicer violinistka, je do bluesa in irskega jiga dostopal s spoštovanjem, kot skrbnik zgodovinskih arhivov. Tako njegova glasba bolj kot kadarkoli prej odigra eno najbolj vidnih vlog na filmskem platnu.
Ni samo podlaga, temveč svojevrstna vloga, ki je ne smemo prezreti. Če sem iskren, jo je nemogoče prezreti tudi, če bi film gledali brez zvoka. Sodelovanje Cooglerja in Göranssona z direktorico fotografije Autumn Durald Arkapaw (Črni panter: Wakanda za vedno), ki pogosto sodeluje z Gio Coppolo, je srčika celotnega filma, saj poteka prepleteno, koherentno in vsako od kategorij je nemogoče ločiti od druge.
Film svojim prizorom pusti zadihati, kar je najbolj vidno v prvi tretjini in celo polovici filma. Predstavi ljudi in jim pusti, da pustijo svoj pečat na gledalcu. Ti prizori niso dolgočasni, saj Coogler z njimi opravlja taktno in čutno, kar odigra ključno vlogo v drugi polovici filma, ko nam je mar zanje in njihovo usodo. In ko v določenih segmentih filma zarežejo prve note bluesa in jiga, se zdi, da se je čas dejansko ustavil, kar je najbolj vidno v generacijskem prizoru, ki sem ga omenil v začetku.
Ta bo zapisan v zgodovino kot enosekvenčni primer, kjer kot namazano sodelujejo igralske predstave, režija, glasba, praktični in vizualni učinki, montaža, osvelitev in vse, kar sem pozabil omeniti. *Chef”s kiss*
Ko pa se film odloči stopiti v višjo prestavo, se gledalci že tesno oklepamo sedežev. Za to tudi v tem primeru poskrbi vse našteto, presenetljivo veliko pa je tudi humorja.
Tematike se prepletajo, greh ostaja
Delta Slim, lik Delroyja Linda, v filmu mlajšemu glasbeniku med pogovorom o očetu pastorju pove, da je bila vera njihovemu narodu vsiljena, ampak glasbo so prinesli s sabo. To sovpada s tematiko filma, ki se delno dotika vloge krščanstva, in povezanim prizorom Annie, ki uporablja afriški vudu.
Ker so vampirji antiteza veri že mnogo življenjskih ciklov, se vse poveže v celoto, a s tem tematik še ni konec. Prevladujeta kulturna asimilacija in apropriacija, kjer se Coogler spopada s temnopolto, azijsko, belsko in irsko izkušnjo. Vsaka drugačna in hkrati tesno prepletena z drugimi. Pod vsem vampirskim spektaklom je skrita debata čistosti in greha, strasti in zadržanosti, žrtve in napadalca, želje in sla …
Ne moremo reči, da vampirski film pod površjem skriva globlje tematike, saj so te na ogled v zgodovinskem horror-realizmu Ryana Cooglerja. Vsekakor pa gre za unikaten zasuk priljubljenega žanra in generacijska izkušnja, ki je v Sloveniji nismo mogli okusiti tako, kot ji je bilo namenjeni. V kinu. Ker gre za enega najboljših filmov zadnjih let in pravi poklon kulturi.
Urednik portala Student.si
