Marcus Pfister, priznani švicarski pisatelj in ilustrator, je ime, ki ga poznajo generacije bralcev po vsem svetu. Njegova najznamenitejša slikanica Mavrična ribica je s svojo preprosto, a globoko zgodbo o prijateljstvu, nesebičnosti in iskanju lastnega mesta postala svetovna in »slovenska« klasika. Pfistrova dela odlikujejo nežne ilustracije, premišljena sporočila in toplina, ki nagovarja tako otroke kot odrasle.
Ob njegovem obisku Slovenskega knjižnega sejma smo se pogovarjali o Mavrični ribici, njegovih likih in skrivnostih, ki stojijo za priljubljenimi naslovi.
Mavrična ribica navdušuje že od leta 1992
»Niti približno nisem pričakoval takega uspeha,« je povedal. »Bili smo presrečni, da smo rešili vse tehnične težave zaradi visokih cen proizvodnje, vse ostalo je sledilo,« je dodal. Razkril je nepredstavljivo dejstvo, da so samo v ZDA v prvem letu prodali milijon izvodov Mavrične ribice.
Kot nam že mnoga leta govori naslov, Mavrično ribico od ostalih ločujejo njene luske. Zakaj se je Pfister odločil za tako podobo najbolj znane ribice na svetu?
»Preprosto ni bilo dovolj, da bi imela barvite luske, saj so jih imele tudi preostale ribe. Zgodba ni delovala. Najti sem moral drugi rešitev in bil presrečen, ko sem odkril tisk s hologramsko folijo,« je povedal Pfister o stilu, ki je bil pogost v grafičnem dizajnu, ne pa pri otroških knjigah. Prav zaradi tega je bil tisk izvoda dvakrat dražji od klasične knjige.
Mavrična ribica je izšla leta 1992 in je dodanes prevedena v več kot osemdeset jezikov, prodanih pa je več kot trideset milijonov izvodov.
Polonca Kovač jo je imenitno prevedla in prekrasna ribica je že od leta 1993 na slovenskih policah. Izšla so tudi številna nadaljevanja, kot so Mavrična ribica ne verjame vsega, Mavrična ribica v nevarnosti, Mavrična ribica se uči izgubljati in druge.
Najprej zgodba, nato ilustracije, čeprav ni vedno ustvarjal tako
»Za prvo Mavrično ribico so bile prve v vrsti ilustracije, za vsa nadaljevanja pa je na prvem mestu zgodba,« je odgovoril na vprašanje o tem, v katerem sosledju ustvarja zgodbe.
»Moj prvi cilj ni učiti. Želim pripovedovati dobre zgodbe, ki so lahko smešne, žalostne, zanimive,« nam je pojasnil švicarski avtor. »Želim jih ilustrirati na presenetljiv način, morda s tehniko, ki je prej še nisem uporabil. In knjiga bo kot celota postala umetniško delo v malem,« je dejal.
V slovenščino so prevedena tudi druga njegova dela: Šapi v snegu, Mala račka se ne da!, Mali lunin vran, Raček Nino gre v Zoo, Vsak po svoje, Medvedkov rojstni dan, Maks in progaste miške, Srečni ježek, Sonce in Luna, Kako je lev Leon spet postal kralj, Capkovo pasje življenje, Zaklad skalnih mišk, Božična zvezda, Til & Krokodil, Pit in Pat, Dino, Brez panike ter številne knjige o Hopku in Pingvinu Pitu.
Ribica, ki je prepotovala svet, mu je razkrila skrivnost
Pri vseh naslovih pa pravi, da ni lika, ki bi mu bil najbolj podoben, a vseeno: »Mislim, da je pomembno priznati lastne napake in biti sposoben spremeniti svoje vedenje, tako kot to počne Mavrična ribica.«
In ob takem številu prodanih izvodov in prevodov, Pfister prejme tudi nešteto sporočil bralcev in bralk. »Prejel sem številne čudovite odzive. Sramežljiv učenec, ki je na primer zaradi moje zgodbe zbral pogum in postal govornik svojega razreda. Ali pa pogosto mladi odrasli, ki se spominjajo in delijo svoje izkušnje in spomine z Mavričnimi ribicami iz svoje mladosti,« je povedal.
Njegova ‘ribica’ je prepotovala svet. Zaradi tega Pfister meni, da je na delavnicah, ki jih je vodil v Nepalu, na Japonskem, Kitajskem, v Koreji, ZDA in po Evropi, presenečen videl, kako majhne so razlike med otroki. »To bi moralo biti veliko upanje za svet,« je dodal.
»Mislim, da si nisem vzel dovolj časa za razvoj prvih knjig.«
Kot mnogi ustvarjalci, tudi sam pogosto pogleda v preteklost. »Mislim, da si nisem vzel dovolj časa za razvoj prvih knjig,« je pojasnil. »Vedno so me gnale nove ideje in komaj sem čakal, da vidim prve tiskane izvode svojih knjig. Danes delam bolj skrbno,« je še povedal in nam ponudil vpogled v svoj delovnik.
»Rutina in disciplina sta mi zelo pomembni. Začnem ob osmi uri zjutraj in delam približno osem ur. Vedno me zelo zanima rezultat mojega dela in ne morem nehati delati, preden nisem popolnoma zadovoljen z ilustracijo.«
Za tiste, ki poskušajo postati pisatelji ali ilustratorji, ima preprost nasvet. »Napišite ali narišite jo poskusite in ne oklevajte. Čet ne bo delovalo, če ne boste našli urednika in načina, kako objaviti svojo zgodbo – bo to čudovita izkušnja za vas!«
Urednik portala Student.si
